Neusmiljena revolucija

Kirgizija s svojo nesrečno politično nestabilnostjo stoji na razpotju ameriško-rusko-kitajskih interesov in je dolgo veljala za vzor drugim, po večini takšnim in drugačnim diktaturam nekdaj sovjetske srednje Azije. Trenja, a razmeroma mirno sobivanje Uzbekov, Kirgizov (vedno zaostren in z vprašanji lastništva zemlje opredeljen odnos) in Rusov zdaj nadomeščajo napovedi o oporiščih za islamske skrajneže. Razlogi, da so že tu. Omenja se državljanska vojna. Omenja se razpad države. Omenja se boj za prevlado interesov tretjih.

Spomladi leta 2005, ko je kirgiška opozicija s prestola nagnala dotedanjega (proruskega) predsednika Askarja Akajeva, se je veliko govorilo o uzurpaciji oblasti Akajevega klana. Pet let pozneje je podobna, tudi podobno nasilna ulična akcija z novonastalo opozicijo proti nekdanjemu sodelavcu Kurmanbeku Bakijevu spravila v azil še tega. Zdaj je kaos. Etnična nasprotja na jugu, ki je tradicionalno podpiral klan Bakijeva, so udarila po Uzbekih. Priložnostna žrtev? Rusija je svojo manjšino v Kirgiziji zaščitila. Za relativno stabilnost severnega dela države skrbi navzočnost ameriške vojske na letališču Manas ter streljaj daleč še oporišče ruske vojske. Po logiki neverjetna lahkotnost tehtanja interesov dveh globalnih sil.

Kirgiške oblasti so včeraj sporočile, da ob postopnem umirjanju razmer (?!) ne vidijo potrebe po namestitvi posebnih tujih mirovnih sil v državi. Vodja začasne vlade Roza Otunbajeva je ob tem poudarila, da zaradi nastale krize izvedba referenduma o ustavnih spremembah, ki je predviden za 27. junij, ni ogrožena. Otunbajeva je sicer tista, ki je Rusijo pozvala k mirovni operaciji in je ena od ključnih povezav z Moskvo. Ta ima priložnost na novo premešati interesne karte v regiji. Obenem sliši svarila pred vmešavanjem pred nejasnim sporom. Političnim, etničnim, oportunističnim.

Kirgiška družba je daleč od razsvetljene demokracije. Uzurpacija oblasti in nepotizem, ki klansko razdeljeno državo prevzemata v vseh porah političnega, gospodarskega in družbenega življenja, sta prinesla vnovičen razkol in ponovitev revolucije. Razlog? Nedvomno tudi Rusija, ki jo je Bakijev mirno vlekel za nos. Vsekakor v korist kirgiške vlade. Kar v slogu vladarjev iz Biškeka predpostavlja lastno korist. Iz Rusije je dobil denar za zaprtje ameriškega oporišča, ki še stoji. Iz ZDA je dobil spodbudo, da oporišča ni zaprl. Dolga zgodba. Nikakor pa ne zgodba o demokraciji; spet o interesih velikih in njihovih oportunističnih malih.

Pred petimi leti, ko smo nekaj dni po revoluciji z nekaterimi novinarskimi kolegi v Biškeku iskali odgovore na vprašanje, kaj bo po prevratu, ki je z oblasti odstranil režim Akajeva, so bili odgovori neusmiljeni. »Kakšna prihodnost neki? To je razbojniška revolucija! Namesto enih 'banditov' bodo zdaj oblast prevzeli drugi.« Zgodovina je neusmiljena.