Krsta ali žara? To je zdaj vprašanje

Če živite v veri, da imate sproščen odnos do smrti, potem naj bo dunajski pogrebni muzej obvezna postojanka na vaši poti. Sedeča in večnamenska krsta, alarmna naprava nad grobom, bodalo, s katerim so zdravniki pokojnikom povsem po legalni poti zadajali smrtne rane, in pepel v obliki dragocenega diamanta predstavljajo le peščico izmed tisočih predmetov, ki so shranjeni v muzeju, ki se zajeda vse pore pogrebnih storitev in aktivnosti. Muzej letno obišče 14 tisoč obiskovalcev, v obdobju okrog dneva mrtvih se tja zgrinjajo radovedneži z vseh koncev in krajev, za otroke pa pripravljajo posebne tematske delavnice.

Smrt za Dunajčane ni tabu Dunajčani so znani po svojem milo rečeno posebnem, na trenutke celo bizarnem odnosu do pogrebov in smrti. Smrt na Dunaju vsekakor ni tabu. In če v Sloveniji o smrti zgolj šepetamo ali se ji v pogovorih spretno izogibamo, je na Dunaju, ki velja za nek specifičen otok znotraj Avstrije, slika povsem obrnjena. Pogrebni ceremoniali na dunajskem pokopališču so vedno v središču pozornosti, spominjajo kar na neke vrste kulturni dogodek z nenavadnimi glasbenimi vložki, gledališkimi elementi, intenzivnimi barvami, celo prezentacijami v power pointu o življenju pokojnika. "Gre za povsem individualni pristop, pri katerem se vsak sam odloči, kakšen pogreb si želi," pravi muzejski kustos Wittigo Keller, za katerega se zdi, da v vlogi kustosa pogrebnega muzeja živi svoje sanje. "Dunajčani že za časa življenja pripravijo scenarij svojega pogreba in ni redko, da pogreb vplačajo že vnaprej in se tako izognejo morebitnemu nasprotovanju svojcev, ki bi se jim za pogrebno razkošje nemara zdelo škoda denarja."

"Smrt ni naš sovražnik" "Smrt ni naš sovražnik, temveč le nekdo ali nekaj, ki metaforično preseka en del življenja, ki se na drugem svetu nadaljuje v transformirani obliki," poudarja Keller in dodaja: "Včasih je bil pred televizorjem pogreb eden od programov, pri katerem si si lahko odpočil oči."

Sedeča krsta za udobje in alarmna naprava za paranoične V muzeju, ki ponuja zgodovinski vpogled v množico navad in običajev, povezanih s kultom smrti in pogrebi, je precej artefaktov, ki so presegali našo domišljijo. Da krsta ni le klasično horizontalno počivališče, v katerem pokojnik uživa zaslužene trenutke miru, dokazuje sedeča krsta, ki jo je zasnoval surrealistični slikar René Magritte. Nikaršna redkost pa niso niti posebne alarmne naprave, ki so tudi najbolj paranoičnim – na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bil med ljudmi precej pogost strah pred tem, da bi bili pokopani živi – omogočile pod rušo uživati zasluženi mir.

Alarmna nagrobna naprava deluje na osnovi tresljajev. Del naprave so pokojniku ovili okrog roke, sprožil pa jih je sleherni premik. "In če si predstavljate, da ob razgradnji telesa prihaja tudi do pogostih premikov okončin, si lahko kar mislite, da je na grobovih zvonilo kar naprej, vse dokler pogrebni delavci na sprožanje alarmov niso bili več pozorni," pojasni muzejski kustos in nam vzneseno demonstrira predirljiv zvok alarmne naprave.

Usodno bodalo Med muzejskimi eksponati velja omeniti tudi bodalo, ki so ga zdravniki povsem po legalni poti uporabljali za zbadanje srca in s tem pomirili tudi največje paranoike med paranoiki, ki so se bali, da bi se nekega dne zbudili globoko pod rušo. Zanimivo je, da takšna smrt na Dunaju tudi danes ni uradno prepovedana, tako da v teoriji ta možnost ostaja odprta.

Krsta za večkratno uporabo Ker pogreb poleg izgube pokojnika pomeni tudi precejšen finančni zalogaj, so v 18. stoletju posebej poskrbeli za ljudi s šibkejšim finančnim ozadjem. Iznašli so krsto za večkratno uporabo. To je v praksi pomenilo navidezni pokop v dokaj dostojni krsti, ki pa je na dnu imela posebna vratca, skozi katera so pokojnikovo truplo odvrgli v grob, krsto pa ohranili za naslednjo "stranko" in s tem sledili dekretu iz leta 1784, ki je zaradi varčevanja s prostorom zahteval, da se trupla zgolj zavije v rjuho in pokoplje.

Babičin pepel v popku. Zakaj ne? Če vam nobena izmed ustaljenih možnosti pokopa ne nudi zadostne utehe in si želite imeti na pokojnika kar se da trajen spomin, vam preostane še ena bolj bizarnih idej. Pokojnikov pepel vam lahko lično in trajno "zapakirajo" v dragoceni diamant. Tudi v Sloveniji. "To je novost," pravi Keller, "Če smo pred leti začeli s, statistično gledano, polovico diamanta letno, danes izdelamo tudi do tri mesečno." Proces predelave pepela v diamant je znotraj Evropske unije prepovedan, zato je produkcija tovrstnih dragih kamnov svojo priložnost dobila v Švici. "Pokojnikov pepel pošljemo v tovarno, kjer opravijo analize in nam ga po posebnem postopku, kjer simulirajo pogoje, ki so enaki naravnim pogojem, v katerih nastajajo dragi kamni, preoblikujejo v diamant. Diamant tako ni stisnjen, kot je zmotno mnenje večine, temveč transformiran. Gre za neke vrste cikel neskončnosti." In ko nas zanima, zakaj bi se pri zdravi pameti kdo hotel odločiti za tak diamant, je Keller praktičen: "Zakaj ne? Lahko ga nosiš kot prstan, kot uhan v popku. Predstavljajte si babico v popku, zakaj pa ne?"

In naše podvprašanje, zakaj pa?