"Kot študent sem 'šlogal' iz kavice"

Kaj iz Slovenije najbolj pogrešate v času, ki ga preživite v tujini?

Slovensko hrano. Včasih tudi slog življenja, ki sem ga gojil prej, vključno s tem, da sem lahko več bral ali se ukvarjal s športom in šahom. Če bi me vprašali, koga pogrešam, pa bi naštel svoje najbližje. Pa tudi prijatelje precej zanemarjam. A ti kar razumejo moj položaj, bolj kot, denimo, vnuki.

Sicer ste k politiki usmerjeni že od študentskih let, pa vendar – v kakšnem poklicu se vidite, če ne bi bili politik?

Rad bi učil, predaval. Saj tudi sem, sem celo habilitiran. A mi zadeva miruje. Pred desetletjem sem v predavalnici res užival. V zadnjih letih sem se ogromno naučil, tudi iz prakse. Veliko tega bi lahko delil z mladimi. Upam, da mi bo to v prihodnje dano.

Najljubši spomin iz šolskih časov?

Teh je seveda precej. Težko je izbrati. Morda omenim enega, ko sem v 6. razredu dobil Vegovo priznanje in sem na občinskem tekmovanju edini rešil obrestni račun. Doma so me presenetili in so mi dali vedeti, da jim to veliko pomeni, zlasti mama. Meni pa je veliko pomenil njihov odnos do mojih dosežkov.

Prvi glasbeni album, ki ste si ga kupili?

Če dobro pomislim, je bila to plošča tedaj zelo popularnega ansambla Bijelo dugme. V sedemdesetih sem poslušal zlasti pop, tudi rock. Imel sem kar nekaj plošč, ki mi jih je podaril stric Franci. Denarja za velike nakupe plošč pri nas ni bilo.

Ste navijač? Za katere ekipe navijate?

Odvisno od športa. V košarki za Olimpijo, v rokometu za Celje, v nogometu pa za Maribor. Nekoč sem bil navijač Olimpije, še posebej, ko je igrala v jugoslovanski ligi in zastopala slovenski nogomet.

Čemu dajete prednost, internetu ali klasičnim medijem?

Tu se stvari hitro spreminjajo v znano smer. Novi mediji te priklopijo na info-sistem in te na svoj način zasužnijo, naredijo odvisnika. Kje so časi, ko smo pred Namo v Ljubljani čakali na večerne izvode časopisa naslednjega dne. Privilegij, da bi v miru prelistal časopis, je le še bolj ali manj romantična preteklost. Nova realnost so e-mediji, vključno s Facebookom in Twitterjem.

Po svoje dopolnite stavek: Naj sosedu …

… dobro rodijo trte, pa njegovemu sosedu tudi. Malo za šalo, malo zares, ampak v moji domači vasi je vinogradništvo pomembna dejavnost. Ljudi še vedno tudi povezuje. Včasih si celo kaj pomagamo pri delu, pa tudi ko gre za strokovno spremljanje dozorevanja vina.

Ste vraževerni?

Ne. Čeprav sem kot študent 'šlogal' iz kavice. Za deset dekagramov kave sem opisal prihodnost, v glavnem dekletom. Napovedi so seveda posledica nekih pravil, ki sem se jih naučil od sostanovalca v študentskem naselju. Nikoli mi ni zmanjkalo kave.

V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

Pravzaprav bi težko rekel ... Vsak si ustvari svojo podobo o drugem. Nekateri me imajo za zver, drugi mi pravijo, da sem prijazen gospod v politiki. Na blogih izveš vse o sebi, kar si in kar nisi. Dostikrat se mi zdi, da Slovenci prehitro sodimo o drugih, najrajši negativno. To ni dobro. A motiti se je človeško, pravijo.

Na kateri svoj dosežek v zadnjem letu ste najbolj ponosni?

To, da sem se oženil, je verjetno bolj razlog za zadovoljstvo kot pa dosežek, mar ne? Ali pač! Morda bi poleg nekaj vidnih zadev v Evropskem parlamentu izpostavil izdajo dvojezičnega zbornika Dvajset let samostojne Slovenije/Twenty Years of Independent Slovenia. Bil sem tudi parlamentarni poročevalec ene od sedmih vodilnih pobud desetletnega programa Evropske unije z naslovom Mladi in mobilnost. No, nekaj iz tega nabora bi izbral.