Evropska levica in strukturne spremembe v volilnem telesu

Tovrstna vprašanja si v zadnjem času zastavljajo predvsem v Franciji, kjer so socialisti odločeni, da prihodnje leto prevzamejo oblast. Njihov najvplivnejši thinktank Terra Nova je že izdelal strategijo za zmago, pri čemer je malce nerodno le to, da je glavni akter njene aktualizacije medtem izpadel iz igre. Toda ne glede na to ostaja stvar še vedno zanimiva. Naslov omenjenega prispevka se glasi Levica: katera volilna večina za leto 2012? V njem avtorji ugotavljajo, da je volilno telo levice v Evropi in Severni Ameriki v zadnjih letih doživelo temeljito mutacijo. Lahko bi se reklo, da se je precej skrčilo. Glavna razloga za to sta dva: 1. demografsko krčenje delavskega razreda, ki je posledica dezindustrializacije razvitega sveta (delavci v industriji predstavljajo le še 13 odstotkov aktivne populacije), in 2. delavci so prenehali voliti levico. Delavci danes volijo – in to ne velja samo za Francijo – v glavnem nacionaliste.

Zgodovinska koalicija levice, ki se je naslanjala na delavski razred, je tako očitno prišla do konca nekega obdobja. Delavski razred, kolikor kaj takega danes sploh še obstaja, se že dolgo ne prepoznava v zgodbi kakšnega Komunističnega manifesta. Levica mora zato vzpostaviti novo koalicijo, "jutrišnjo Francijo", ki bo mlajša, bolj raznolika in feminizirana. Namesto na delavski razred se mora osredotočiti na populacijo "outsiderjev", tj. na diplomirance, mlade, manjšine, ženske, na vse tiste ponižane in razžaljene državljane, ki jih je družba izrinila na rob, jih po svoje žrtvovala.

Terra Nova je s tem brez dvoma opozorila na zelo pomembne težave tega časa. Kljub temu je bilo polno kritik, in to tako z levice kot desnice, da se je prelahko odpovedala delavskemu razredu. Njej predsednik Olivier Ferrand se je moral zato na vseh straneh braniti pred očitki, da so zapustili delavstvo.

V strategiji zares obstaja neka slepa pega, ki sicer muči levico po vsej Evropi. Brez dvoma drži, da postajajo delavci vse bolj dojemljivi za sporočila raznih nacionalističnih strank in gibanj. To konec koncev tudi jasno dokazujejo volilni rezultati v številnih državah. Toda ni dovolj, da to dejstvo zgolj evidentiraš, treba se je tudi vprašati, zakaj je tako. Zakaj so torej nacionalisti naenkrat postali tako zanimivi?

Prvi del odgovora se bržkone skriva v sami levici: dejstvo je, da so volivci izgubili zaupanje v njene elite. Razlika med levico in desnico se danes ne skriva več v kakovosti, temveč zgolj še v kvantiteti. V bistvu gre zgolj za "več" oziroma "manj". Oboji so neoliberalizem sprejeli kot neko naravno danost, proti kateri se je zato nesmiselno bojevati. Glavna težava levice je, da v vseh teh letih ni bila sposobna opraviti temeljitejše samokritike. Morda je dobra stvar pri padcu Strauss-Kahna ta, da so zdaj v to prisiljeni.

Privlačnost nacionalistov izvira iz dejstva, da so v tem položaju edini, ki pomenijo alternativo neoliberalizmu – na žalost bi bilo težko reči, da tudi kakšno pametno rešitev. Lažje je pač za vse težave okriviti tujce kot pa domače tajkune.

Ob veliki brezposelnosti se bo treba dotakniti tudi zanimivega protislovja: na eni strani večinoma mladi, ki dela ne dobijo, na drugi strani večinoma stari, ki imajo dela še preveč. Ko bodo zgodovinarji nekoč gledali na to obdobje, si bodo gotovi mislili, kakšni idioti so takrat živeli: če so v srednjem veku ljudje delali zgolj polovico vseh dni v letu, so se v 21. stoletju ob vsej razpoložljivi tehnologiji pogovarjali v glavnem o tem, kako bi delali dlje in več.