Nedelja, 15. 12. 2013, 17.01
7 let, 9 mesecev
Kako inženirski poklici čutijo krizo v gradbeništvu
"Od arhitekture ni več mogoče živeti, dela v primerjavi z letom 2008 je 80 odstotkov manj. V panogi je popolna kriza. Kolegi se zaradi tega preusmerjajo v druge poklice," pripoveduje mlajša arhitektka Sonja iz Ljubljane, ki se trudi preživeti na skrahiranem gradbeniškem trgu.
"Razlika v obsegu naročil je več kot 50-odstotna v primerjavi s časom, ko je bila konjunktura. Primer, ljudje bi prodali neko nepremičnino, vendar tega zaradi nizkih cen ne storijo. Cenitev zato odpade. Občutno manj je naročil za izvedenska mnenja, manj je operativnega dela, nadzorov na gradbiščih. Varčuje se na vseh področjih. Trg ne deluje, na njem se obrača zelo malo denarja," razlaga sodni izvedenec in gradbeni cenilec Drago Čepon.
Kriza pomeni manj naročil, manj naročil pomeni nižje prihodke. Po podatkih gospodarske zbornice so bili ti v arhitekturi in tehničnem projektiranju lani za četrtino nižji kot leta 2008. Pri drugih strokovnih in tehničnih dejavnostih, povezanih z gradbeništvom, so bili denarni prilivi v primerjavi z letom 2008 skromnejši za 12 odstotkov.
Čeprav število obrtnih obratov od leta 2008 do danes ni bistveno upadlo, je bilo v dejavnostih, ki so vezane gradbeništvo, konec lanskega leta 30 odstotkov manj zaposlenih kot ob začetku krize. Takšna je ocena obrtne zbornice.
Tako Branko Zadnik iz inženirske zbornice, v kateri so združeni gradbeni, elektro in strojni inženirji, ob njih pa še tehnologi, geodeti in geotehnologi z rudarji.
S temi besedami položaj arhitektov v panogi gradbeništvo opisuje makroekonomist Rasto Ovin.
Njim ob bok Ovin prišteva gradbene inženirje. "Ljudje razmišljajo, ali jim bo neko stvar, na primer načrt za hišo, naredil arhitekt ali gradbenik ali pa preprosto poceni kupijo ali drugače pridobijo načrt objekta in se tako izognejo stroškom. Lahko pa material kupijo drugje in potem le še nadzirajo izvedbo."
"Kriza prinaša marsikaj, tudi damping in razvrednotenje poklica. Nerazumno nizke cene storitev nam zmanjšujejo ugled," je prepričan izvedenec Čepon.
Njegovim besedam pritrjuje sobesednica arhitektka, ki smo jo omenili na začetku članka. "Če razlagaš, kako hudo je, hitro postaneš naslovnik prošenj, ali bi lahko kakšno stvar naredil po nenormalno nizki ceni ali celo zastonj. Tudi zato se ne želim izpostavljati s polnim imenom," pravi.
Do eksistenčnih kriz projektantov in podjetij, v katerih ti delujejo, je privedel tudi zakonodajni okvir pri javnih razpisih, kjer je edini kriterij za izbiro izvajalca najnižja cena, opozarja Zadnik.
"Ogromno mojih kolegov arhitektov je na zavodu za zaposlovanje, veliko pa se jih kljub brezposelnosti na zavod sploh ne prijavi. Čeprav so brez dela," pravi arhitektka Sonja.
A nekateri kljub temu najdejo rešitev. "Veliko arhitektov se prijavi za samostojne kulturne delavce, za ta status lahko vložiš prijavo že po nekaj objavah v revijah. To potem pomeni, da ti država krije vse prispevke," razloži.
"Predvidevam in upam, da bodo prvi čutili izboljšanje tržnega položaja načrtovalci – projektanti. Investitorji, ki imajo denar in razmišljajo zdravo, načrtujejo že danes, tako da stroka v določenem, sicer zmanjšanem obsegu živi naprej. V zbornici že leta opozarjamo, da so investicije motor razvoja celotne družbe. Takšna ugotovitev v ekonomiji ni nobena novost, je pa problem naše države, ki pri implementaciji tega dejstva ni odigrala potrebne vloge."
"Padec pri podjetjih se še dogaja. To je, se bojim, še vedno nekoliko spregledano. Če ne bo kakšnih pametnih infrastrukturnih projektov, kakršen je na primer tretja razvojna os, spremembe stanja še ne pričakujem. Poleg tega je na trgu ogromno tako imenovanih brown-field investicij, projektov, ki se bodo poceni prodajali. Kar zadeva gradbeništvo, zato še ne bi bil optimist."