Majhna slovenska kmetija, ki je našla pravo priložnost

Tomaž Kranjc je eden od članov družine Krajnc, ki že več generacij vodi manjšo kmetijo v okolici Sevnice. V svojem hlevu imajo do 15 do 20 glav živine, in ker kmetija leži malo višje, sami pridelujejo travno silažo in seno.

Kakšno je življenje na kmetiji in kaj pravzaprav pomeni tradicionalna vzreja, smo govorili z 20-letnim Tomažem Krajncem, ki se zelo dobro zaveda nujnosti ohranjanja kmečke dejavnosti v Sloveniji, predvsem pa stremi h kakovostni predelavi, kot smo jo poznali že nekoč.

Delo na kmetiji vodita dva življenjska mota: vzajemnost in popolna predanost.

Kako je videti vaš povprečni dan na kmetiji?
Naš delovni dan se začne med peto in šesto uro zjutraj. Sledi oskrba živali, krmljenje, čiščenje hleva in poskrbimo, da imajo živali na razpolago svežo pitno vodo. Oskrba živali traja približno štiri ure dnevno, zjutraj in zvečer. V poletnem času je v ospredju seveda košnja in spravilo silaže in sena.

Kdaj si sploh lahko privoščite počitek oziroma počitnice?
Kmetija ne pozna počitnic, zlasti pa ne živali. Če si privoščiš kakšen dan oddiha, te morajo nadomestiti drugi domači, da delo na kmetiji poteka nemoteno naprej, ker smo večinoma odvisni od vremena.

Kako jemljete delo na kmetiji: kot službo ali način življenja?
Je način življenja, saj večinoma dneve preživiš na kmetiji in opravljaš delo, ki je z njo povezano: hranjenje živali, priprava hrane za živali, nudenje udobja živalim ter še veliko drugih stvari. Vse to počneš z veseljem in ljubeznijo.

Katero opravilo vam je najbolj všeč? V čem najbolj uživate?
Delo na kmetiji je zelo raznoliko. K vsakemu opravilu moraš pristopiti z enako vnemo. Rezultati dela v kmetijstvu so vidni na daljši rok. Seveda smo zadovoljni, če nam uspe pripraviti zadostno količino krme za živali, če živali lepo priraščajo, če ni vremenske ujme ali če strojni park deluje brezhibno.

Pri vas je velik poudarek na tradicionalni vzreji. Kaj to pomeni v praksi?
Tradicionalna vzreja pomeni, da so živali vzrejene doma, jedo lokalno, visokokakovostno krmo, v našem primeru prav našo lastno travniško silažo in seno.

Skrbimo za njihovo dobro počutje in zdravje, spremljamo jih vsak dan, vsaka ima svoje ime in vsako dobro poznamo. Skrbimo za prostor, v katerem živijo – ta je zračen, daje jim vse potrebno udobje. Poleti jih ščiti pred vročino, saj se krave v vročini ne počutijo najboljše, pozimi pa pred mrazom. Vedno jim je na razpolago tudi sveža voda.

Pravzaprav se na vseh področjih vračamo nazaj in iščemo tradicionalne rešitve. Zakaj mislite, da je tako?
Mislim, da je to tako, saj je čedalje več povpraševanja po lokalni in kakovostni hrani.

Poleg tega ima Slovenija veliko območij z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost in prav zato tudi odlične možnosti za nadaljnji in pospešeni razvoj tradicionalnega načina kmetovanja.

Vaša kmetija je del nacionalne sheme "izbrana kakovost – Slovenija". Kaj je na vaši kmetiji prinesla ta sprememba?
Znak "izbrana kakovost – Slovenija" ima pri vseh svojih parametrih strožje zahteve od uradno predpisanih, enako je tudi pri krmi. Krmni obroki morajo biti uravnoteženi, veljajo tudi posebne zahteve za kakovost krme, ki ne sme vsebovati nedovoljenih dodatkov ali biti gensko spremenjena.

Zakaj je po vašem mnenju pomembno, da imamo v Sloveniji to shemo?
Celotna shema "izbrana kakovost – Slovenija" zagotavlja lokalno pridelano hrano in ima tudi širše družbene prednosti, kot so ohranjanje delovnih mest, ohranjanje tradicij, okoljske učinke, pa tudi grajenje zaupanja potrošnika.

Kolikokrat ste podvrženi nadzoru zaradi sheme?
Zadruga kot nosilka certifikata "izbrana kakovost – Slovenija" je dolžna najmanj enkrat letno pri meni kot rejcu opraviti notranji nadzor, certifikacijski organ pa nas rejce preverja pri vstopu v shemo, najmanj enkrat letno pa preverja skladnost pri nosilcu certifikata in pri najmanj desetini vključenih rejcev.

Kakšno je sodelovanje z lokalno zadrugo?
Z zadrugo dobro sodelujemo, v zadrugi se zavedajo, da naš način pridelave pomeni višji strošek, ki nastaja zlasti zaradi visoke lege naše kmetije. Poleg tega je zadruga, za katero vzrejamo živali, oddaljena vsega manj kot 10 kilometrov – transportne poti, ki jih opravijo živali, so zato zares kratke in zato tudi manj stresne.