Več letenja v računalniških igrah, boljši ljudje

A seveda ne bo dovolj kakršnokoli letenje. Najbolj zagrete altruiste boste vzgojili z igrami, kjer ima igralec nadnaravno moč letenja, medtem ko zgolj pilotiranje virtualnih helikopterjev ali letal ne bo prineslo želenih rezultatov. Raziskovalci so v reviji PLOS One namreč objavili rezultate raziskave, ki kaže na to, da lastnosti superjunakov, ki jih lahko v igrah pridobimo tudi navadni smrtniki, pozitivno vplivajo na vedenje v resničnosti. Le redke raziskave iščejo pozitivne učinke iger Raziskava Robin Rosenberg, Shawnee Baughman in Jeremyja Bailensona je tako ena redkih raziskav, ki se posveča morebitnim pozitivnim učinkom računalniških iger. Nedavna raziskava iz Tajvana je na primer pokazala, da imajo igralci igre X-men Origins: Wolverine bolj agresivne misli in višji krvni pritisk kot tisti, ki so gledali podobno agresivne prizore na televiziji.

A tako kot imajo igrice lahko negativne, imajo lahko tudi pozitivne učinke na igralce. 30 moških in 30 žensk je pod nadzorom Robin Rosenberg in njenih kolegov igralo dve različni igri: v eni so imeli supermoč letenja, v drugi pa so pilotirali helikopter. Polovica udeležencev se je po zapuščenem virtualnem mestu zgolj razgledovala, polovica pa je bila na posebni humanitarni misiji, v kateri so morali najti otroka, ki nujno potrebuje inzulinsko injekcijo.

Po končanem igranju so raziskovalci udeležence prosili, naj malce počakajo, da umaknejo nekaj opreme, in takrat so raziskovalci "po nesreči" podrli lonček s 15 svinčniki. Nato so opazovali, kako hitro so se udeleženci javili, da bodo pomagali, in koliko svinčnikov so pobrali.

Moč letenja nas dela boljše In rezultati? Tisti, ki so imeli v igri moč letenja, so bili hitreje pripravljeni pomagati kot tisti, ki so pilotirali helikopter. Prav tako so pobrali več svinčnikov. Samo šest ljudi sploh ni pomagalo in vseh šest je v igri pilotiralo helikopter.

Rosenbergova in njeni kolegi sicer priznavajo, da so bili tisti udeleženci, ki so pilotirali helikopter, bolj pasivni v svojih najstniških letih, zato jih je verjetno igra bolj kot ne uspavala, a bolj kot to se jim zdi pomembna ugotovitev, da občutek letenja, ki je praviloma rezerviran za superjunake, v ljudeh, četudi zgolj za kratek čas, vzbudi koncepte in stereotipe, povezane s superjunaki, kot je Superman, kar očitno poveča pripravljenost pomagati v resničnem življenju.

Presenetljivo pa raziskovalci niso zaznali razlik med tistimi, ki so si mesto zgolj ogledovali, in tistimi, ki so bili na humanitarni misiji. Čeprav bi bilo to lahko posledica slabega oblikovanja same igre, je imela morda občutena moč, ki so jo udeleženci občutili kot letalci, bistven vpliv na vedenje v resničnosti.