Dela za Google in zasluži dobro, a živi v tovornjaku

"Plačeval sem zelo visoko najemnino za stanovanje, od katerega pravzaprav nisem imel nič, saj sem tja hodil le spat," na blogu Thoughts from Inside the Box piše googlovec Brandon, ki zaradi ohranjanja anonimnosti ne navaja svojega priimka.

Ker denarja ni želel vlagati v nekaj, kar nima prihodnosti, je stanovanje zapustil in za deset tisoč dolarjev (8.800 evrov) kupil devet let star tovornjak znamke Ford. Keson oziroma tovorni prostor z 12 kvadratnimi metri površine je preuredil v bivalnik s posteljo in omaro ter stojalom za oblačila. Vanj parkira tudi svoje kolo.

Kot pravi na blogu, več ne potrebuje. Njegov edini stalni mesečni strošek je zdaj dobrih sto evrov zavarovanja za tovornjak, ki stoji na parkirišču Googlovega kompleksa v kalifornijskem mestu Mountain View. Prha se v Googlovih prostorih za sproščanje zaposlenih, kjer sta fitnes in telovadnica, zajtrk, kosilo in večerjo pa ima v Googlovi jedilnici. Račun za telefon mu plačuje Google, televizije ali osebnega računalnika pa v tovornjaku nima časa uporabljati, saj je od jutra do večera v službi.

Z bivanjem v tovornjaku privarčuje do 90 odstotkov plače Brandonov glavni cilj je, da bi čim prej odplačal študijsko posojilo in začel vlagati v donosne posle. Ko je po opravljeni diplomi dobil službo pri Googlu, je imel zaradi študija, ki je v ZDA (v veliki večini primerov) plačljiv, več kot 22 tisoč dolarjev oziroma dobrih 19 tisoč evrov dolga. Načrtuje, da ga bo z življenjem v tovornjaku odplačal v prihodnjih desetih mesecih.

Ker pri Googlu kot programer zasluži dobro (natančne številke na blogu ne izdaja), je že začel varčevati za naložbe v prihodnosti. Tovornjak bivalnik Brandonu omogoča tudi, da si privošči stvari, ki bi jih ob plačevanju najemnine imel za luksuz – boljša oblačila, obroke v dobrih restavracijah. A kljub temu vsak mesec še vedno privarčuje do 90 odstotkov svoje plače.

Pomembno je, da vsak človek enkrat zapusti cono udobja Kako dolgo bo še živel v tovornjaku, ne ve. Kot piše, mu trenutno ne manjka nič, čeprav je bil zelo zaskrbljen, ko je zapustil cono udobja – varno življenje med štirimi (betonskimi) stenami, stranišče v stanovanju, televizijo. Meni, da mora nekaj podobnega vsaj enkrat v življenju storiti vsak človek.