Žiga Turk: Podobe fašizma

Napad na človekove pravice

Človekove pravice so še edini kolikor toliko trden temelj, ki nas varuje, da se ne bi iztirili predaleč stran od neke demokratične normalnosti. Na eni strani so ogrožene s tem, da bi jih nekateri širili in kot pravico predstavljali svojo politično agendo – od vode do stanovanj. Na drugi gre za to, da bi se spoštovanju pravic izognili oziroma kršenje preložili na nekoga, ki jih lahko.

Kršenje pravic, ki pripadajo delavcem in otrokom, je Zahod preložil na tretji svet, od koder veselo uvaža obleko in obutev, ki je morda narejena v nevzdržnih razmerah, ob nespoštovanju sindikalnih pravic ali celo pravice do otroštva.

Drug način preložitve kršenja človekovih pravic je, da oblast kršenje preloži na domače zasebnike. Če gre za kršenje pravic političnim nasprotnikom, se tudi najbolj rdeči socialisti spomnijo, da zasebno podjetje lahko počne, kar hoče. Recimo ukinja račune desničarjem na družbenih omrežjih. Države ne morejo in ne smejo cenzurirati interneta, ker jim konvencije o človekovih pravicah eksplicitno prepovedujejo, da bi se "vmešavale v sprejemanje in oddajanje informacij". Lahko pa za to mobilizirajo zasebna podjetja in zvijejo roko Facebooku in Twitterju, da skrbita, da se kriva vera in napačne ideje tam ne širijo.

Ko se kdo pritoži, da pretežno cenzurirajo in ukinjajo desne in konservativne avtorje, jim rečejo, pač naredi svoj Facebook/Twitter. Do trenutka, ko je treba dati čevelj na drugo nogo in bi Elon Musk imel svoj Twitter. Potem je pa jok in stok in škripanje z zobmi, da si bo neki privatnik dovolil vrniti račun Donaldu Trumpu.

Novice Žiga Turk: Mr. Tesla gre po Twitter, nomenklatura pa v jok

Mnenja Žiga Turk: Ne z bajoneti, z davki v morje?

Cenzura

Oblast seveda ne more cenzurirati televizijske oddaje. Tudi ne more nekomu prepovedati javno nastopati. Lahko pa to naredi delodajalec. Oblast ne more predpisati, kakšnega političnega prepričanja naj bodo ljudje, vsaj tako naravnost ne, lahko pa pritisne na podjetja, da za to poskrbijo. Da naženejo ljudi, ki so napačnih prepričanj. Najbolj razvpit tak primer je James Damore. Google ga je odpustil, ker je podvomil o tem, če nekoliko poenostavim, da so moški in ženske različni samo od vratu navzdol, od vratu navzgor pa ne.

Pravi liberalci bodo rekli, da ni s tem nič narobe. Bo že trg uredil zadeve. Če Google noče, da zanj delajo konservativci, jih bo pač zaposlil nekdo drug in se okoristil z njimi. Podobno bi lahko rekli, da če pač ELES noče, da Videtič dela pri njih, ga bo pač vzel v službo nekdo drug.

Ampak podobno bi lahko rekli, da bi kak avtobusni prevoznik v ZDA v petdesetih začutil tržno priložnost in ponudil avtobuse, kjer bi črnci lahko sedeli spredaj. In ne bi bilo treba Rozi Parks spodbuditi cele civilnodružbene akcije, ki je na koncu privedla do Martina Luthra Kinga in zasluženega konca diskriminacije temnopoltih.

Mnenja Žiga Turk: Zmaga helikopterske demokracije

Družbena odgovornost podjetij je, da delajo dobiček

V ozadju napora za totalitarno obvladovanje družbenega diskurza s pomočjo gospodarstva pa je večja, na prvi pogled povsem benigna zgodba, v katero bomo umestili tudi mašenje ust Mirana Videtiča s strani njegovega delodajalca. Vse skupaj je posledica mantre, da morajo biti podjetja družbeno odgovorna, da jih morajo zanimati vsi deležniki, ne samo dobiček. Ti dobri nameni pa vodijo dobesedno v fašizem.

Deležniški kapitalizem (hip-hip hura za besedo deležnik) je ideja, da podjetij naj ne bi več vodila samo želja po dobičku, ampak naj bi bila pri svojem poslovanju družbeno odgovorna in upoštevala interese vseh, ki so deležni vplivov podjetja: torej tudi zaposlenih in njihovih družin, pa uprave in njihovih hobijev, pa sosedov proizvodnega obrata in njihove žlahte, pa meščanov, kjer ima podjetje trgovine, in njihovih sorodnikov z dežele, pa vseh državljanov, vsega človeštva, vseh živih bitij in seveda tudi interese planeta Gaia.

Umazani, pohlepni, neoliberalni ekonomisti, Milton Friedman, na primer, so na to odgovorili, da je edina naloga podjetja, da skrbi za kapital lastnikov – ali tako, da jim podjetje izplačuje dividende, ali tako, da raste vrednost tega podjetja. Konec koncev je nekdo v neko podjetje vložil svoj denar, tvegal, morda ga bo izgubil, in podjetje mora narediti vse, da ga ne bo. Če pri tem pomaga, da se podjetje lepo vede do že koga, pa naj se. Če bo vrednost podjetja rasla, se bo podjetje razvijalo ali pa bodo njegovi lastniki denar vložili v kaj drugega. Očitno vedo, v kaj vlagati, da nastajajo novi produkti, nova delovna mesta, nov razvoj.

Verjamem, da mojim naprednim bralcem tale argumentacija ni ne vem kako všeč, čeprav smo sklenili z napredkom cele družbe, ki ga kapitalizem statistično dokazano prinaša. Ker vendarle daje preveliko težo denarju. Beseda denar ne more konkurirati besedam deležnik, družba in odgovornost. Poskusimo drugače.

Mnenja Žiga Turk: Za stranke evropskega centra

Drugačna odgovornost je družbeno neodgovorna

Vivek Ramaswamy v knjigi Woke Inc. opozarja na bistveno hujše vprašanje družbene odgovornosti. Če podjetja niso omejena s tem, da jih lahko vodi samo povečevanje vrednosti za lastnike, dobijo velikansko družbeno moč organizacije, ki imajo ogromno denarja. Je neki razlog, zakaj se neprofitne organizacije lahko ukvarjajo z vsemi mogočimi političnimi in ideološkimi vprašanji, ne smejo pa imeti dobička. In so na drugi strani podjetja, ki jih vodi dobiček, ne smejo pa se ukvarjati z ideološkimi in političnimi vprašanji. Te meje ne bi smeli zabrisati.

Demokracija stoji in pade na tem, da imajo posamezniki vsaj približno enake možnosti v konfrontaciji idej. Ko se enkrat v ta spopad vključijo podjetja (ne bogati posamezniki, ampak korporacije, katerih denarni tok se meri v milijardah), je zmagovalec znan. In podjetja se dandanes politizirajo prav pod plaščem družbene odgovornosti.

S svojo kapitalsko močjo izvajajo politično in ideološko agendo, ki je demokratična oblast ne more. Pridružijo se gibanjem LGBT, BLM, #meetoo ipd. Družbeno odgovorna podjetja postanejo vzvod, prek katerega razna društva in forumi uveljavljajo svojo politično ali ideološko agendo. Ubožna politika, posamezniki in civilna družba so proti korporacijam nemočni. Družbena odgovornost ogroža demokracijo.

Mnenja Žiga Turk: Trideset let so bile dovoljene sanje, 24. 2. je bil nov dan

Nazaj v Slovenijo

ELES, ki je zamašil usta Miranu Videtiču, se pri tem sklicuje na svoj etični kodeks. Da v etičnem kodeksu piše, da zaposleni ne sme škodovati podjetju, je povsem logično. Ne moreš biti v podjetju dopoldne zaposlen, popoldne pa mu po medijih delati škodo. Če bi ELES razumeli kot podjetje, katerega naloga je, da čim bolj učinkovito prenaša elektriko z enega konca Slovenije na drugega, potem bi zelo težko koga prepričali, da je s političnim komentiranjem mogoče to ovirati. Tudi ni ELES podjetje, ki bi ga kupci kaznovali, če bi njegov zaposleni govoril nekaj, kar kupcem ni všeč. ELES ima monopol, politično komentiranje prenosa elektrike ne moti.

Politično komentiranje lahko podjetju naredi škodo samo v primeru, ko poslanstvo družbe ELES ni več samo čim cenejše prenašanje elektrike, ampak tudi "družbena odgovornost". Družbeno neodgovorno pa je lahko karkoli, kar za tako razglasi neki center moči. Tudi kritika vlade.

Črkobralski zagovorniki nesvobode govora bodo seveda lahko trdili, da s takim etičnim kodeksom ni nič narobe. In tudi ni. Narobe je, da se mora podjetje vesti "družbeno odgovorno", beri, da se mora vesti politično. Sistemu, v katerem se še vedno zasebna podjetja uklonijo oblasti in izvajajo politično agendo oblasti, se reče fašizem.

Mnenja Žiga Turk: Zgodovinske volitve. Morda.

Skratka

Videtič nikoli ni rekel ničesar takega, kar bi samo po sebi škodovalo podjetju, katerega naloga je prenos električne energije. Temveč podjetje ocenjuje, da mu škoduje, če je do trenutne oblasti kritičen komentator zaposlen pri njih. Njegovi komentarji ne škodujejo prenosu električne energije, ne odganjajo velepodjetij, ki za ta prenos nimajo izbire. Škodujejo lahko samo odnosu, ki ga ima vlada do podjetja in njegove uprave.

S to uslužnostjo je ELES vlado potisnil na čistino. Daje vtis, da se boji, da se mu bo vlada maščevala, če ne bo naredi vsega, kar lahko, da bi kritike vlade utišal. Daje vtis, da razume, da vlada želi preprečiti, da bi jo kritizirali. To pa nekako ne gre skupaj z imenom vodilne vladne stranke – Lista svobode. Če se vlada na zadevo ne bo odzvala, če bo pustila, da zadeve ostanejo take, kot so, bo dala vedeti, da jo ELES razume prav. Če ne bo ukrenil nič, bo Robert Golob dal vedeti, da ni za svobodo.

Če podjetje ne bi imelo ambicije biti družbeno odgovorno, ampak bi samo šibalo elektriko sem ter tja, za tako kršenje človekove pravice do svobode govora ne bi moglo najti formalnega pokritja. Lep majhen domač primer torej, kako družbena odgovornost privede do kršenja človekovih pravic in popačenja demokracije. Veliki in globalni primeri pa so, ko politično, ideološko ali vrednostno agendo začnejo propagirati korporacije. Škoda, ki jo s tem delajo lastnikom, je manjši del težave.