Žiga Turk: Med diktaturo in kaosom

Takšne razmere nastajajo na osvobojenih ozemljih v ameriških mestih, ki so jih "antifašisti" in "antirasisti" osvobodili ameriškega imperializma. Po Zahodni Evropi in Ameriki uničujejo spomenike ljudem, kot so bili Winston Churchill, Krištof Kolumb ali Cecil Rhodes. Iz digitalnih knjižnic umikajo filme, ki so politično nekorektni – tudi klasiko, kot je V vrtincu (Gone With the Wind).

Vrhunske univerze odpuščajo profesorje, ki se ne uklonijo "antifašističnemu" enoumju in ukinjajo predmete, ki govorijo o starih, bradatih belih moških – beri, predmete, povezane z Zahodno filozofijo in literaturo. Knjig ne požigajo, saj so digitalne, ampak jih brišejo iz digitalnih arhivov. Iz filmov režejo kadre, ki so za današnje čase "neprimerni". Odvija se kulturna revolucija, kjer silijo belce prevzemati odgovornost za stvari, ki so se zgodile, preden so se rodili. In to tisti, ki ne prevzemajo odgovornosti za dejanja svojih rok. Pod parolo antifašizma se dogajajo stvari, za katere so nas učili, da jih delajo fašisti.

Mnenja Žiga Turk: Kulturnobojniški jezdeci apokalipse

Ameriški konservativni komentator Jonah Goldberg je to imenoval liberalni fašizem. Liberalno je v ZDA oznaka za levo. "Na kratko", piše Goldberg, "je "fašist" moderna beseda za heretika, ki ga je treba izključiti iz javnega prostora. Levica sicer za isto stvar uporablja tudi druge besede – "rasist", "seksist", "homofob", "klerikalec"  – ampak te besede imajo manj raztegljiv pomen. Fašizem pa je dar, ki kar naprej rojeva sadove."

V antifašizem svetovna levica investira že sto let. Stalin je že med obema vojnama v tretji internacionali postavil doktrino, da se kot fašizem poimenujejo vse neprijetne ideje in gibanja. Fašisti so bili socialisti, ki se niso podrejali diktatu Moskve, fašist je bil Trotski, fašisti so bili socialni demokrati in seveda so bili fašisti vsi, ki so kapitalizem branili pred strahovlado socializma. Skladno z isto propagandno doktrino je Stalin sovjetski boj s Hitlerjevo Nemčijo poimenoval za protifašistični boj, pa čeprav so se socialisti iz Internacionale borili proti nacionalnim socialistom iz Nemčije.

V Sloveniji so nam po enakem scenariju narodnoosvobodilni boj prikazovali kot protifašistični boj, čeprav se ljudje niso uprli, ker bi bili Italijani fašisti, ampak ker so bili Italijani. Uprli bi se tudi, če bi napadla kapitalistična ali socialistična Italija. Da ne govorimo o tem, da so se uprli tudi Nemcem, ki so bili nacionalsocialisti. V Sovjetski zvezi in v Jugoslaviji se je praviloma govorilo o boju proti fašistom in ne o boju proti okupatorjem. To pa zato, ker je bil okupator hitro poražen, fašisti pa so bili priročni izraz za vse nasprotnike socializma pred vojno, med vojno in po vojni.

Mnenja Žiga Turk: Oblast ulice ali oblast ljudstva?

Če levičar danes uporablja besedo fašist, hoče povedati, da gre za nasprotnika socializma. In če reče antifašist, misli na zagovornika socializma. Tako preprosto je to. Na protestih v Londonu namreč ni bil varen niti spomenik Winstona Churchilla – popackali so ga, kljub temu da se je boril proti silam osi. Ni bil pa zagovornik socializma, in to je bilo povsem dovolj. In če jim boste citirali Churchilla, češ, da je rekel, da si bodo naslednje generacije fašistov rekle antifašisti, vam bodo povedali, da tega ni rekel Churchill. In ne, da to ne drži. Da levičarji svoje nasprotnike tako zlahka zmerjajo s fašisti, je pritlehno in umazano tudi zato, ker imamo Slovenci vso pravico do zamere in zaničevanja tistih pravih fašistov.

Ne vem, ali naj bom vesel ali žalosten, da v Sloveniji niso protestirali zaradi nasilja policije nad temnopoltimi v ZDA. Ker niso, kaže, da Slovenija le ni kulturno povsem podrejena Ameriki. Amerika sicer diktira filme, glasbo, brezalkoholne pijače in spletne storitve.

Pristali smo na ameriški trend razkazovanja svoje zunanje lepote in pridno snemamo selfije. Ampak vsaj glede razkazovanja "notranje lepote" smo si našli nekaj svojega. Svoje krepostnosti v Sloveniji ne razkazujejo z zgražanjem nad Thomasom Lanom, Thomasom Jeffersonom ali Krištofom Kolumbom, ampak z zgražanjem nad Markom Perkovićem -Thomsonom. Imamo mi svoj avtohtoni antifašizem in nismo podlegli globalizaciji moralnega napihovanja. V kateri je obsojanje policista, ki je ubil črnca, na mestu, vse drugo pa ne.

Foto: Reuters

Ja, o fašizmu in antifašizmu smo se naposlušali okrog koncerta Marka Perkovića -Thompsona. To je tisti koncert, ki ga ni bilo in tudi nič ne kaže, da bo. Se je pa o njem razvnela taka razprava, kot da bi bila od (ne)izvedbe tega koncerta odvisna delovna mesta, gospodarska rast in ali bo v prihodnjem letu dovolj denarja za zdravstvo in šolstvo.

Najboljše šele pride, poslanci bodo v parlamentu zaslužili plačo s tem, da bodo celo interpelacijsko sejo posvetili koncertu, ki ga ni bilo in ki ga ne bo. Namesto da bi se poskušali dogovoriti, kako Slovenijo potisniti na hitrejši razvojni tir. Ker antifašizem ta tir ni, pa če se trkanje po prsih v zvezi s tem še tako lepo sliši.

Skratka

Ko gledamo, kako Zahodni svet pada s tečajev, kako hodi po robu kaosa, kako se odpoveduje svoji civilizacijski dediščini, smo lahko s situacijo v Sloveniji kar zadovoljni. Mnogi sicer težko prenašajo vlado, ki ni njihova, ampak tako je pač v demokraciji. Niso na oblasti ves čas isti z novimi obrazi. Predsednik republike Pahor in predsednik vlade Janša sta pred tednom v Rogu naredila velik korak k boljšemu razumevanju med dediči in sirotami revolucije. "Napredni" Ljubljančani sicer kolesarijo, ampak to delajo po koncu delovnega tedna, v petek, mirno, ničesar niso še razbili.

Z nekaj sreče in še z nekaj razumnimi potezami vlade bomo skozi gospodarsko krizo prišli brez težjih posledic, kot nam je uspelo priti tudi skozi epidemijo. Res bi bila škoda, če bi zaradi politične nestrpnosti na eni ali drugi strani še Slovenija izgubila ravnotežje – namreč, tisto ravnotežje med kaosom in trdo roko, ki je značilno za demokracije. To ravnotežje izgubljajo zahodno in vzhodno od nas in nobene potrebe ni, da bi to uvažali.