Vzorniki

Mladina je menda naša prihodnost. Najbrž bo kar držalo. Pa pri tej izjavi ne gre za kakšno "nagravžno" osladno izpovedovanje ljubezni do dela v visokem šolstvu, ki ga opravljam. Ne, gre za povsem preprosto demografsko dejstvo. Na trgu dela nas bo enkrat pač treba nadomestiti. Tudi tiste najbolj vztrajne in zaljubljene v svoje delo. Zakon narave in družbe pač. In ker bo današnja mladina morala zagotavljati sredstva za naše najbrž precej borne pokojnine, mi ni niti najmanj vseeno, ali gre za aktivne, motivirane, garaške in dobro izobražene kreativce ali pa za pasivne, lene, egocentrične in mentalno okorele nergače in iskalce zaposlitve v javnem sektorju. Ali pa za iskalce zakonsko spornih bližnjic do lagodnega življenja.

Vzorniki, ki jih občuduje mladina in se po njih ravna, so lahko soliden lakmusov papir vrednotnih orientacij. Zagotovo ni vseeno, ali si za vzornika izberejo kakšnega priznanega podjetniškega kreativca, kot je bil Steve Jobs, morda tudi vrhunskega športnika, ki je uspel, ker je talent nadgradil z garanjem in odrekanjem, ali pa kakšnega nasilnega kriminalca. Z vidika razvoja zagotovo ni spodbudno, da vzorniki odraščajočih v revnih predelih ameriških velemest niso znanstveniki, zdravniki, civilnodružbeni aktivisti ali inženirji, ampak so to najpogosteje "gangsta raperji", ki simbolizirajo in v svojih pesmih poveličujejo urbani kriminal, obogaten z nasilnim življenjskim slogom, pomešan s plehkim materializmom in hedonizmom v obliki predelanih luksuznih avtomobilov, keša, ki kar frči naokoli, dragega nakita in velikih količin gole kože. Občudovanje kiča na kvadrat, talent in razvojna perspektiva pa v greznico!

Po nazorne primere nam ni treba v ZDA. Najdemo jih lahko tudi v soseščini. V spomin se mi je močno vtisnil pogovor s sociologom iz Srbije, kmalu po atentatu na predsednika vlade Zorana Đinđića. Možak je na kratko povzel objekt občudovanja v Miloševićevi Srbiji. To so bili kriminalci, danes povečini že mrtvi, v zaporu ali na begu. Sanje odraščajočih mulcev pa so bili plehki simboli osebnega uspeha v obliki terenskega vozila in velikega revolverja. Z vidika vzgoje cele generacije je bilo najbrž precej zdravilno na nacionalni televiziji videti, kako še včeraj največja velika faca – ki je seveda imel tudi terenca, zelo velik revolver in še marsikaj drugega – leži na tleh, z rokami na hrbtu v lisicah in s škornjem zamaskiranega specialca na vratu. Na srečo je se država vsaj po atentatu zdramila.

No, v Sloveniji še ni tako slabo. Ni pa dobro. Hodimo po tankem robu. Zame je bila šokantna nedvoumna ugotovitev raziskav pred zadnjimi volitvami, ki so jasno pokazale, da mladina nekega politika občuduje predvsem zato, ker se znajde. To, da hodi po mejah zakona in jih najverjetneje pogosto prestopi, pa jih sploh ni motilo. Saj se znajde!

Zato je ključni izziv nove vlade postaviti talent, kreativnost in delavnost v središče vrednotnega sistema. Zato je umestitev kulture, izobraževanja in znanosti ne le sprejemljiva, ampak zelo smiselna rešitev. Te sfere ne smejo in ne morejo biti same sebi namen. Ne smejo biti sistem za prerazporejanje in subvencioniranje privilegiranih skupin. Njihovo stičišče mora napajati kreativnost, ta pa je ključno mazivo nacionalnega inovacijskega sistema.