Samo Rugelj

Torek,
27. 5. 2014,
13.57

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Samo Rugelj volitve

Torek, 27. 5. 2014, 13.57

8 let, 10 mesecev

Volivec številka 17.415 je stopil skozi vrata

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
V zadnjem obdobju pred volitvami v Evropski parlament sem imel priložnost spremljati volivca, ki ga poznam že dolgo časa.

Morda je njegovo obnašanje na volitvah vredno podrobnejšega prihodnjega raziskovanja. Kratka predstavitev volivca Star je približno petdeset let, z visoko izobrazbo, poročen, ima otroke in redno službo. Ni neposredno politično aktiven in torej ni član nobene politične stranke, vendar dovolj zavzeto in angažirano spremlja vsake volitve, jih komentira v družinskem in političnem krogu ter v medsebojni diskusiji z njemu relevantnimi osebami skuša razčistiti, kdo bi bil najboljši kandidat. Udeležil se je praktično vseh volitev v samostojni Sloveniji, v svoji "volilni karieri" pa volil tako leve kot desne, mlade in stare, nove in obstoječe obraze, ženske in moške. Ne glede na to sem v pogovoru z njim nedavno zaznal, da ima velike težave z odločitvijo, koga bi volil tokrat. Kandidati, ki jih je poznal že od prej, ga niso prepričali, novim obrazom pa (še) ni zaupal, saj je ob dogajanju po zadnjih parlamentarnih volitvah videl, da jih lahko hitro odplakne v pozabo. Nekaj je dodala tudi knjiga, ki jo je bral v zadnjem času. Njen naslov je bil Enciklopedija neumnosti, ki je bila ravnokar prevedena v slovenščino. Enciklopedija neumnosti Knjiga, ki se mu je zdela kot nalašč za branje pred vsemi letošnjimi volitvami, je delo nizozemskega zgodovinarja Matthijsa van Boxsla (1957), ki že desetletja raziskuje področje človeške neumnosti, pri tem pa izhaja iz osnove, da nihče ni dovolj inteligenten, da bi razumel in prepoznal svojo neumnost. Pričujoče delo je res občudovanja vredna zbirka človeških zablod skozi zgodovino, obogatena z raznovrstnim grafičnim gradivom in podatki. Za aktualni trenutek so gotovo najbolj zanimive avtorjeve ugotovitve v zvezi s protislovji demokracije. Tako Boxel meni, da pri demokratičnih volitvah, kjer naj bi se izrazila volja ljudstva, kar je dejansko temelj demokracije, družbeni ustroj volivce dejansko spremeni v zbirko nesocialnih posameznikov, saj pri volitvah ne gre za kakovost posameznih volivcev, temveč za količinski postopek štetja glasov. Državljan se torej ravno v tem enkratnem volilnem trenutku, ko ima ljudstvo dejansko oblast, skrči v številko, sestavni del količinskega niza, ljudstvo pa v tistem ključnem trenutku preneha obstajati kot celota. Svoje oblasti, po njegovem, ljudstvo v trenutku volitev v praksi sploh ne more uresničiti. Nadaljevanje predstavitve Tako in podobno branje je volivca številka 17.415 v zadnjih dneh pred volitvami navdajalo s precejšnjim občutkom nemoči. Vse bolj se je zavedal, da je tokrat prvič, da se kot volivec ne more ustrezno izraziti, da mu noben od ponujenih kandidatov ne ustreza, da pa kot volivec tega nima možnosti artikulirati. Na koncu je nekje prebral, da bi bila povsem legitimna volilna pravica, da bi na volitvah obstajala možnost obkrožiti "noben", torej noben od obstoječih kandidatov, s čimer bi dal s svojo voljo in volilno pravico vsaj jasno vedeti, da obstoječa politika za zdaj ni ponudila njemu ustreznih kandidatov. Ker te možnosti ni imel, je ostal zgolj majehn in nepomemben posameznik v volilnem stroju, ki bo tako ali drugače prinesel konkretnega zmagovalca. Nekaj časa se je spogledoval celo z mislijo, da se enkrat za spremembo ne bi udeležil volitev. Za nedeljo se je napovedoval lep, sončen dan s poletnimi temperaturami in v letošnji pomladi z družino še ni bil na nobenem daljšem izletu. A na koncu se je tej možnosti vseeno odpovedal, saj je vedel, da na ta način ne naredi in ne sporoči ničesar oziroma premalo. Želel je namreč biti aktiven. Na svoj način je želel sporočiti, da mu ne ustreza noben od kandidatov, da mora biti politika v svojih prihodnjih prizadevanjih veliko bolj poštena in transparentna ter da mora pokazati več znanja in interesa za prihodnost dežele, v kateri živi. Kajti dejansko ga precej bolj kot to, ali vladajo levi, ali desni, ali srednji, zanima predvsem prihodnost dežele, v kateri živi. Bil je lep pomladni dan Bližal se je konec sončne volilne nedelje, ko je volivec številka 17.415 malo pred sedmo popoldan stopil skozi vrata svojega volišča. Še vedno ni bil povsem prepričan, koga bi volil in kako bi izrazil svoj glas. Ko je pokazal svoj osebni dokument in se podpisal v register volivcev, je videl, da se je večina drugih volivcev iz njegovega okraja na predstavitve kandidatov odzvala še bolj radikalno in se volitev sploh ni udeležila. Čez palec je ocenil, da je na tokratne volitve prišel samo vsak četrti volivec. Kaj nismo volivci, ki smo prišli na volitve, že zaradi tega absolutna manjšina ne glede, koga volimo in kaj obkrožimo, je pomislil. V volilni kabini je še enkrat pregledal volilni seznam, ki ga je sicer podrobno preštudiral že doma. Že poprej je izločil vse glavne politične akterje, stare obraze, ki so nas pripeljali do nezavidljive situacije današnjega dne, in nove igralce, ki so se do zdaj le nekajkrat pojavili na političnem parketu. Na koncu je preigraval tudi precej "bizarne možnosti", kot jih je poimenoval sam, od piratov do sanjačev, ki s svojo nejasno vizijo niso služili ničemur. A tudi vsi tisti, ki bodo volili katerega od njih, bodo s tem nedvomno povedali svoje, si je mislil. Nazadnje je vzel v roke kemični svinčnik in krepko dvakrat prečrtal celotno volilno polo, nanjo pa dopisal, da mu ne ustreza noben od kandidatov. Potem je lepo zložil list, ga vtaknil v volilno skrinjico in odšel domov. Prepričan je bil, da se je pravilno odločil in da bo takih glasovnic kar nekaj. Pozneje, zvečer Zvečer je spremljal rezultate volitev in to, kako so se razdelili poslanski sedeži. Vseeno pa ga je bolj zanimalo to, kako je bilo z volilno udeležbo nasploh ter s številom neveljavnih glasovnic in "drugih bizarnih" volilnih odločitev. Izkazalo se je, da je dejansko volila manj kot četrtina upravičencev, medtem pa so sanjači dobili dobrih 14 tisoč glasov, pirati pa dobrih deset tisoč glasov. Tudi njegova kategorija "Neveljavni" je bila močna, saj je dobila več kot 17 tisoč glasov, točno 17.415, če smo natančni. Poigral se je z mislijo, da je poslednji neveljavni volivec številka 17.415 morda ravno on, saj je glasoval tik pred zaprtjem volišč. Na hitro je izračunal, da bi "Neveljavni" skupaj s pirati in sanjači zlahka dobili en poslanski sedež. Še več, po skupnem številu glasov bi se zavrteli na skupno tretje mesto, takoj za obema zmagovalnima strankama. Da o tistih, ki jih na volitve ni bilo, niti ne govorimo. Ugotovil je, da to politiko v prihodnosti čakajo veliki izzivi in da morajo povsem spremeniti pristop do nalog, ki jih opravljajo. Potem se je spet posvetil svojemu delu. Morda boste porekli, da sem si vse skupaj izmislil in da sem skušal v tem besedilu predstaviti nekega fiktivnega volivca in njegove dileme, ki v realnosti dejansko ne obstajajo v taki obliki. Motite se. Volivec številka 17.415 sem bil jaz.