Velike plače in velike oči

Ko smo bili še v osnovni šoli in smo se pogovarjali o tem, da direktorji zaslužijo več od navadnih samoupravljavcev (kot se je takrat reklo delavcem), je ena od sošolk rekla, da je tako zato, ker imajo direktorji tudi odgovornost.

Verjetno je to slišala doma od staršev, ki so živeli bolje kot navadni delavci. Slišalo se je pametno, drži pa ne.

Zakaj ne? Prvič, ker je za svoje delo odgovoren vsak, ne le direktor. Seveda je odgovoren toliko, kolikor znajo to odgovornost uveljaviti njegovi šefi ali, če krši zakon, državni organi.

In toliko, kolikor želi biti odgovoren sam: številni ljudje se v službi najprej naučijo izogibanja odgovornosti, drugi pa se čutijo za dobro delo odgovorni predvsem sebi in lastnim standardom, ki so lahko tudi višji od tistega, s čimer bi bili šefi čisto zadovoljni.

Takšni ljudje so pogosto nagrajeni samo s tem, da dobijo še več dela – ker ga pač dobro in vestno opravijo –, medtem ko se profesionalnih izogibovalcev tudi delo samo hitro navadi izogibati.

In drugič, ker razmišljanje "odgovornost upravičuje višjo plačo" temelji na predstavi, da je mogoče vsako delo ovrednotiti po objektivnih merilih (med katerimi je lahko tudi odgovornost) in mu odrediti sorazmerno plačilo glede na druge vrste dela.

Na tej logiki temelji sistem plač javnih uslužbencev, v katerega so stlačeni tudi tisti, ki opravljajo visoko strokovna ali vodstvena dela. Na isti logiki temeljijo tudi kolektivne pogodbe in plačne lestvice v zasebnem sektorju.

Pozabite na to. Če želite v službi obdržati človeka, ki je za vas pomemben, ga morate plačati vsaj toliko, kot bi lahko zaslužil s podobno privlačnim in zanimivim delom kje drugje.

Temu se poenostavljeno reče, da vrednost dela določa trg oziroma druge možnosti, ki jih ima posameznik na voljo – ali si jih upa imeti. Če ga plačate še malo več od tega, ga boste motivirali tudi za stalnost in lojalnost.

Mimogrede, v ekonomiji je to že dolgo znano kot pojem "učinkovite plače". K tej razlagi, ki ne spada v danes osovraženo neoklasiko, je prispeval tudi med levičarji tako priljubljeni nobelovec Stiglitz. Zato mi, prosim, prihranite očitek, da spet širim nekakšna neoliberalna praznoverja.

Zakaj pišem o plačah? Seveda zaradi zamenjave direktorjev DUTB. Oditi so morali zaradi interesov slovenskih politično-kapitalskih omrežij, ugled v javnosti pa so si zapravili z visokimi zaslužki.

Njihove plače so bile namenoma izvzete iz tako imenovanega Lahovnikovega zakona, ki je zaslužke direktorjev državnih podjetij omejil na raven, ki ne vzbuja preveč zavisti pri slabše plačanih poslancih in ministrih ter ne jezi preveč javnega mnenja.

Pa tudi recimo zaradi fiskalnega sveta, kjer država pričakuje, da bodo vrhunski strokovnjaki za dvajset odstotkov plače nadzirali javno porabo. In navsezadnje tudi zaradi ministrov, ki so verjetno najslabše plačani odločevalci in upravljavci v državi.

Takšen sistem ima lahko zgolj eno posledico: popoln propad odgovornosti in kakovosti zaposlovanja na državnih funkcijah ter deprofesionalizacijo državne uprave. Če še niste opazili, točno to se je pri nas zgodilo.

Zato uradniki pišejo zakone, kot da vsi hodimo v zaspane službe od osmih do štirih, in zato inšpektorji slej ko prej potrkajo pri vsakem, ki zasluži dvakrat ali trikrat več od njih in mu zaradi tega ni nerodno.

Ker smo radi podobni drugim, naj vas potolažim, da s takšnim ravnanjem sledimo dobrim zgledom nekdaj socialističnih balkanskih držav. Pred davnimi leti so kolegi z Umarja pomagali izobraziti celo ekipo analitikov na eni od bosanskih ustanov.

Ko sem nekaj let pozneje sam obiskal Sarajevo, ekipe ni bilo več – vmes so jih vključili v sistem plač javnih uslužbencev in jim s tem pokazali, kako malo država v resnici ceni njihovo znanje.

A ti ljudje so imeli preprosto preveč drugih možnosti, da bi bili s tem zadovoljni, in so odšli. Podobno zgodbo lahko zdaj v živo opazujem na Kosovu.

Seveda s tem ne želim reči, da ljudje delamo samo za denar ali da službe izbiramo le glede na plačilo. Nikakor ne. Toda če nekdo dela dobro in prizadevno in je za to nagrajen (in cenjen) bistveno manj, kot bi bil za enak ali celo manjši napor kje drugje, ima enkrat pač vsega dovolj.

In če živi v državi, kjer se ne spodobi dobro zaslužiti, ima slej ko prej dovolj tudi takšne države.

Ubijalska moč številk Prepričan sem, da se da v mirnem in treznem razgovoru večini ljudi preprosto razložiti, zakaj je prav, da so tisti, ki znajo in zmorejo več, plačani bolje. Navsezadnje večina ljudi v vsakdanjem življenju popolnoma dobro razume, zakaj so nemški avtomobili dražji od ruskih in pametni telefoni dražji od neumnih.

Toda ko se zaslužki nekaterih ljudi z velikimi številkami narišejo čez ves zaslon vašega televizorja in zraven slišite histerično vpitje novinarja, je treznega razmišljanja konec. Prevladata jeza in zavist.

Po svoje je najbolj žalostno, da zgodbe, pri katerih se ne da histerično vpiti, za medije niso več zanimive. Pred časom je novinar eno mojih nekdanjih sodelavk malo zaslišal, kaj danes počnejo ljudje, ki so bili pri meni v ministrskem kabinetu.

Očitno ga je zanimalo, kako sem pred odhodom s funkcije poskrbel "za svoje".

Sodelavka mu je povedala, da so se nekateri vrnili tja, od koder so prišli (večinoma v zasebni sektor ali tujino), drugi pa so si sami našli novo delo (tudi večinoma v zasebnem sektorju ali tujini, nekateri z vmesnim postankom na zavodu za zaposlovanje).

Človek bi pričakoval, da bo iz tega morda nastal članek o dobrem zgledu, ki ga pri drugih ministrih vidimo vse preredko. Toda ne. Novinar je razočarano vzdihnil: "Škoda, zdaj pa nimam o čem pisati," in končal pogovor.

Takole ne pridemo nikamor V zavisti in jezi preprosto ni rešitve. Tudi če jutri vsem v Sloveniji zaslužek znižamo na minimalno plačo, tisti, ki jo prejemajo že danes, zaradi tega ne bodo imeli nič več.

Nekaj časa bi se morda zdelo, da živimo v raju, kjer smo vsi enaki in nihče nima več kot za figov list in ukradeno jabolko. Čez nekaj časa pa bi opazili, da je raj vedno bolj prazen – ker bi tisti, ki znajo in zmorejo več, odšli drugam. Kam?

Tja, kjer za ljudi, ki imajo večja jabolka, ne pomislijo najprej, da so jih zagotovo nekje ukradli.