Večni talci večne sanacije

Dejstvu, ki pravi, da je Barcelona objektivno za nekaj razredov močnejša od Olimpije, seveda ne moremo oporekati, iz česar seveda tudi izhaja, da "zmajem" poraza pri nekdanjih evropskih prvakih v osnovi ne gre očitati. Drži kot pribito. Vsekakor pa po drugi strani nobena proračunska razlika, ugled ter tradicija kluba ali v končni fazi razkorak v kakovosti posameznikov, ki je prav tako več kot očiten, ne morejo upravičiti ljubljanskega pristopa v Barceloni. Ljubljančani so v točkovno najskromnejši predstavi v zgodovini nove evrolige tekmecem dovolili, da so povsem rutinirano opravili svojo nalogo in brez pretiranega naprezanja izkoristili že omenjeno objektivno oziroma izhodiščno premoč. Erazem Lorbek se kot prvi strelec španskih prvakov tokrat ni niti pošteno preznojil, njegov čvrsti zaveznik v napadalnih akcijah Juan Carlos Navarro pa je denimo ljubljanski koš polnil le do želenih štirinajstih točk in skoka na prvo mesto večne lestvice strelcev najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja v novejši zgodovini, torej odkar nad tekmovanjem bdi Uleb. Soigralci so mu nato le sledili in se s številnimi sproščujočimi vložki večkrat povsem poigrali z nemočnimi slovenskimi podprvaki, ki so v napadalnih akcijah večinoma delovala kot povsem razbita vojska, za nameček pa – kot v tej sezoni že tolikokrat doslej – z razdalje večinoma poskušali s praznimi naboji.

Žal blamaže v Barceloni ni možno pomesti pod preprogo, rekoč, da gre za slab dan ali nepričakovan razpad sistema, temveč gre zgolj za novo poglavje v zgodbi o letos evropsko povsem nekonkurenčni Olimpiji, napadalno najskromnejšem moštvu med vsemi in hkrati tudi ekipi z najslabšim razmerjem med doseženimi in prejetimi koši. Domača zmaga proti Prokomu kajpak ne more odtehtati vseh blamaž, ki so si jih predvsem v gosteh, kjer v povprečju izgubljajo s 26 točkami razlike, privoščili izbranci trenerja Filipovskega. V uteho jim je sicer spoštljiv izkupiček v ligi ABA, ki pa seveda ni primerljiva s kakovostjo evrolige, predvsem pa so, roko na srce, številne jadranske zmage bolj kot plod sistema posledica uspešnih strelskih jurišev. K slednjim se ob nemoči Olimpija skuša zatekati tudi v na evroligaškem parketu, a je pri tem sila nenatančna, predvsem pa to ni pravi recept za konkurenčnost. Vse bolj jasno postaja, da je slednja vprašljiva že v samih temeljih, torej v sestavi igralskega kadra, pri katerem trener in vodilni možje niso imeli tako srečne roke kot v minuli sezoni.

Časovni okviri, zapisani v pogodbah zajetnega dela ekipe, znova potrjujejo tudi "javno skrivnost" o vnovični prevetritvi, ki se obeta z novo sezono, zatorej letošnje slike ni možno postaviti v okvire večletnega projekta s postopnim napredovanjem. Za nameček je v začetku tedna iz stekleničke pobegnil tudi finančni duh, ki priča o zamudah pri izplačilih in težkih finančnih bremenih iz preteklosti. Lanskoletna demagogija, ko so v klubu po najemu kredita razglabljali o vidni okleščenosti dolga, je tako dobila drugačno dimenzijo. Razumljivo in sprejemljivo je sicer, da direktor kluba Janez Rajgelj za razliko od svojih predhodnikov ob prazni blagajni z novimi dvomljivimi nakupi ne želi povečevati dolgov in poslabševati že tako skromne likvidnosti. A Olimpija se že vrsto let vrti v začaranem krogu, v katerem je ekipa talec sanacije kluba, rezultat pa kolateralna škoda. Kako v doglednem času pobegniti iz tega kroga, pa torej še naprej ostaja (nerešljiva) uganka in osrednji izziv vseh, ki so blizu edinemu slovenskemu evroligašu.