Taktizirali in bili nagrajeni

Do četrtfinalnega nasprotnika so prišli s famozno zadnjo tekmo rednega dela, ko je Matija Pintarič ob izvajanju kazenskih strelov zapustil svoja vrata in prepustil zmago Salzburgu. Po tekmi je večni nergač Pierre Page dvignil vik in krik o nešportni potezi, in to kljub zmagi. Je že vedel zakaj, v četrtfinalu ga je čakal aktualni podprvak iz Celovca, ki je izločil hokejiste iz Mozartovega mesta, ki so bili v zadnjih šestih letih prav tolikokrat v finalu. Prava katastrofa torej za (pre)bogati Salzburg, ki mu ni pomagal niti nekdanji zvezdnik Marty Turco in številni drugi bogato plačani tujci. Globok žep pač še ne pomeni veliko srce. Srce, ki so ga pokazali domači in tuji igralci Olimpije.

Olimpijin način izbire nasprotnike je dvignil ogromno prahu, a se izkazal za pravilnega. SAPA Fehervar, ki je letos blestela, je morala priznati premoč. In to na kakšen način. Imela je prednost domačega ledu, daljšo klop, na koncu pa ji ni nič pomagalo. ''Zmaji'' so namreč presegli same sebe, močno oslabljeni se niso vdali v usodo, verjeli v svoje sposobnosti, kar se jim je na koncu poplačalo. Iz tekme v tekmo so namreč izgubili kakšnega novega igralca, kot da bi bili na nekakšen način kaznovani zaradi preračunljivosti v zadnjem krogu. Številni skeptiki so glasno modrovali po dveh visokih porazih v Szekesfehervarju (2:7 in 1:8), da proti Albi nimajo možnosti, a igralci so jim z veliko mero borbenosti, discipline in želje zaprli usta.

Velik del zaslug gre finskemu strategu Hannuju Järvenpääju, ki je do potankosti analiziral igro madžarskih hokejistov in po četrti tekmi dognal, da proti Albi ne moreš iti v odprt boj, saj boš prek protinapadov hitro kaznovan. Finec je uporabil orožje Madžarov, zaprl srednjo tretjino, stavil sam na protinapade in zadel v polno. Alba na lastno orožje ni imela protiorožja. Drug faktor, ki je dodatno motiviral ''zeleno-bele'', so bili navijači. Že na drugi domači tekmi četrtfinala so napravili čudovito vzdušje, da o tretji ne govorimo. Tivoli je bil poln že pred začetkom obračuna, na prvi pogled pa je delovalo, kot da v dvorani ni sedišč. Pristaši Olimpije, ki vseh 60 minut niso utihnili niti za trenutek, so namreč stali od prvega do zadnjega vse od osme minute srečanja, po veliki zmagi pa na ledu držali hokejiste vsaj še pol ure.

Je v tej seriji torej sploh kaj črnega z izjemo poškodb? Morda lahko očitamo vodstvu le število prijavljenih igralcev. Vodstvo bo moralo v naslednji sezoni začeti razmišljati v smeri, da za tekmovanje prijavi kar se da veliko število igralcev in vratarjev. Po vzorcu Salzburga, Celovca … Daljša klop iz psihološkega vidika veliko hitreje odvrne nasprotnika pri taktiziranju in morebitnih poskusih provociranja ne glede na to, da so v četrti peterki na primer le 17-letniki. V končnici so namreč vsa sredstva, športna in nešportna dovoljena, kar so okusili tudi pri Olimpiji, saj so igralci Albe provocirali in skušali izzvati kakšno kazen igre, ki bi še dodatno osiromašila ljubljansko klop. Konec koncev jim je uspelo poškodovati vratarja Jeana-Phillipeja Lamoureuxa ...