Svobodni za umret

Zakaj ne bi plačeval davkov? Zakaj voziš hitreje, kot dovoljujejo prometni znaki? Zakaj si prevaral partnerja? Zakaj kršiš zakone? Zakaj se ti ne ljubi stati v vrsti? Zakaj ne želiš delati domače naloge? Zakaj te moti, ko ti vodja naroča, kaj pričakuje od tebe? Zakaj te mori, če ti stranke težijo, ker se grdo obnašaš do njih?

Ker hočem več svobode!

Več svobode za delanje neumnosti? Ali je svoboda to, da počneš, kar hočeš? Da narediš tisto, kar ti pade na pamet? Da te ne zanimajo posledice tvojih odločitev in tvojega vedenja?

Razvrednotiti dostojanstvo

Tako kot smo s potrošniškim načinom razmišljanja razvrednotili zdravo pamet, smo razvrednotili tudi svoje dostojanstvo. Si predstavljate človeka, ki svoje najstniške eksperimente v polju premikanja mej zavesti, s psihoaktivnimi snovmi, razume kot dosledno uživanje svobode? S svojim telesom počnem, kar hočem.

Morda vas zanima še:

To so Kitajci, ki kupujejo mariborsko letališče

Na Kitajskem bi letališko stezo podaljšali v mesecu dni, v Sloveniji traja deset let

Zobozdravniki se bojijo Hrvatov​

Najbrž so prvi trenutki, ko nekdo prvič vdahne zelo popularno indijsko konopljo ali srkne priljubljeno energetsko pijačo, zmešano z vodko, res taki, kot da bi se meje telesa, čustev in zavesti pomaknile proti neskončnosti.

Užitki ob tem pogosto premagajo občutke, ki sledijo, ko se telo in zavest začneta krčiti in vračati a običajno delovanje.

Več države ali več svobode?

Zadnjič sem poslušal radijsko oddajo, v kateri so poslušalci razpravljali o navidezni dilemi, ali želijo več svobode ali več države. Gre za dilemo z vnaprej znanim odgovorom. Ni bilo junaka, ki bi se zavzel za več države. Nora dilema, ki jo izpostavljajo posamezniki, ki skupnost vidijo le kot kup individualistov, ki se niso sposobni dogovoriti za nič drugega kot to, da si želijo več svobode.

Pri vprašanju, ali želimo več svobode ali več države, gre za dilemo z vnaprej znanim odgovorom. Ni junaka, ki bi se zavzel za več države. Foto: Bor Slana

Izzivanje skupnosti z vprašanjem, ali je treba dati prednost posamezniku ali družbi, je zgolj nepotrebna provokacija. Že tako ali tako je pritisk na individualizacijo človeka prevelik. Nastal je zaradi potreb korporacij, ki si želijo narcisoidnega, vase zaverovanega posameznika, nepovezanega z družbo, s katerim je lahko manipulirati in mu prodati idejo, da bo našel srečo v stanju na svojem transakcijskem računu in materialnih eksternalijah svojega dela.

Iskanje ravnotežja

Kako uravnotežiti razmerje med potrebami skupnosti in potrebami posameznika, bo izziv za našo in vse naslednje generacije. Iluzija, da smo v prvi vrsti individuumi, enkratni in neponovljivi posamezniki, je varljiva in slabi moč družbe.

Družba, v kateri njeni posamezniki verjamejo, da so sami bolj pomembni kot skupnost, bo v svetu, ki se nam obeta v prihodnjih desetletjih, tvegala svoj obstoj.

Morda vas zanima še:

Samoumevno je, da smo bebci

Kako naj vem, da je z mano nekaj narobe?

Teoretiki življenja

Na račun trenutnih dobičkov multinacionalk, ki jim ustreza atomizirana, na posameznike razbita družba, bomo tvegali svoj propad. Zahodna civilizacija vase zaverovanih narcisoidnih posameznikov se bo sesedla sama vase.

Človek je socialno bitje!

Ali posameznik lahko preživi v svetu, kakršen je, sam zase?

Ne zmore!

Že tako ali tako je pritisk na individualizacijo človeka prevelik. Nastal je zaradi potreb korporacij, ki si želijo narcisoidnega, vase zaverovanega posameznika, nepovezanega z družbo, s katerim je lahko manipulirati in mu prodati idejo, da bo našel srečo v stanju na svojem transakcijskem računu in materialnih eksternalijah svojega dela. Foto: Thinkstock

Za preživetje in kakovostno življenje potrebujemo druge ljudi. Vprašanje, ki se nanaša na to, ali smo individualisti, ki smo se odločili živeti v skupnosti, ali skupnost, sestavljena iz individuumov, je nesmiselno. Velja oboje. Človek se lahko učloveči le ob prisotnosti drugih ljudi. Drugače ne gre.

Preživetje je mogoče le s sodelovanjem. Sodelovanje je mogoče in uspešno le, če določene individualne potrebe podredimo skupnosti, v kateri živimo.

Prav je, da se odpovemo določenemu delu osebne svobode, ki je potreben za to, da družba kot celota lahko optimalno deluje. Da je močna, odporna proti zunanjim in notranjim nevarnostim in tveganju.

Seveda povzroča frustracijo dejstvo, da moramo v svoje odločitve vračunati potrebe drugih ljudi. Celo tistih, ki nam morda niso všeč, ki jih ne maramo in s katerimi se ne strinjamo. Včasih nam je to odveč. Včasih nas to moti in nas spravlja ob živce.

Včasih se zalotimo ob misli, da bi s tem, ko nekoliko goljufamo, lahko veliko bolje prišli skozi življenje. Toda vsako izogibanje družbeni odgovornosti nas osebno in družbeno dolgoročno drago stane.

Ko se družba počuti ogrožena, se je v hipu pripravljena odpovedati delu svoje svobode. In obratno.

Meja med dejansko in resnično ogroženostjo pa se zaradi manipulacij politike, medijev in korporacij izgublja in postaja vse manj oprijemljiva. Priložnosti za napačno interpretacijo razmer je vse več. Ali se je bati naše odprtosti in pripravljenosti sprejeti v naš dom vsakega, ki je na poti mimo? Ali se je bolj bati naše zaprtosti, omejenosti in pripravljenosti na to, da zgradimo zid okoli sebe.

Kje je meja?

Kje je meja med tem, koliko družbene povezanosti potrebujemo, da družba ne razpade, in koliko individualne svobode je potrebne, da lahko družba napreduje in se razvija, je vprašanje, staro kot človeška vrsta.

Včasih nas šele zunanje nevarnosti spomnijo na to, kako krhki smo, ko smo sami. Ko nas je malo. Ko smo nezaščiteni. Včasih niti to ni dovolj. Danes se zdi, da je obsedenost s svobodo ravnanja, izbire ali odločanja samoumevna. Kaj pa je pomembnejše kot individualizem? Najdi sebe! Razvij svoj jaz! Uresniči se!

Rojevajo se edinstveni, inteligentni, samosvoji, enkratni in neponovljivi otroci (vsaj tako so prepričani njihovi starši). Foto: Thinkstock

Rojevajo se edinstveni, inteligentni, samosvoji, enkratni in neponovljivi otroci (vsaj tako so prepričani njihovi starši). Odraščajo v prepričanju, da je svet podrejen njihovemu zadovoljstvu. Njihovi sreči. Njihovemu samouresničenju. Mi smo tu zaradi njih. Oni so tu zaradi sebe.

Enačba žal ne deluje.

Svoboda v vsakdanjem življenju

Skrb vzbujajoče je dejstvo, da resnične svobode niti ne znamo živeti.

Ljudje smo prepričani, da smo neverjetni individualisti. Vsaj v sebi tako čutimo. Potem pa obuvamo enake čevlje, oblačimo enake hlače, majčke, vozimo enake avtomobile, gledamo enake preživitvene šove kot še milijoni drugih ljudi.

Tiste, ki po oblačenju, videzu in vedenju dejansko izstopajo, pa preziramo, zaničujemo ali pomilujemo. Če nam niso všeč ali nas motijo, pa jih nažgemo.

Teorija in praksa

Pozabili smo na stare zdravorazumske modrosti, povezane s svobodo. Marsikomu še nese do tam, da je njegova svoboda omejena s svobodo drugih, potem se vedenje zavedanja o svobodi neha. Ostajamo pri tem, da človek lahko počne, kar hoče, če s tem ne krši zakonov ali moti drugih. Žal.

Svoboda v svojem bistvu pomeni enosmerno cesto. Foto: Thinkstock

Svoboda v svojem bistvu pomeni enosmerno cesto (ne enoumje). Svoboda me zavezuje, da delam v skladu z etiko in odgovornostjo. S svobodnim človekom ni mogoče manipulirati.

Svoboden človek ne počne vsega, kar mu pade na pamet. To ni svoboda.

Svoboden človek lahko naredi le eno stvar. Svoboden človek naredi tisto, kar je prav.