Stavkokaz

Na čigav račun? Na račun staršev, ki smo za otroke iz vrtca morali poskrbeti za varstvo. Številni so ga morali tudi plačati. Pa čeprav položnica konec meseca ne bo nič nižja. Seveda želim vsem javnim uslužbencem, da bi jim vlada povišala plače. To gotovo ne bi škodilo kakovosti, tu in tam bi tudi koristilo. No, ja, to verjetno ne bi rešilo težave. Zdi se, da se premier Janez Janša tudi s povišico ne bi rešil protestov. Sindikalista Branimirja Štruklja že ne. Njega bi se rešil le, če bi odstopil z mesta premierja. Pa čeprav Kučanov zet v nedogled ponavlja, da ga politika ne zanima. Kakorkoli že, gre za spor med javnimi uslužbenci in vlado. To ni stvar staršev in državljanov, ki smo bili žrtve stavke. Naj stavkajo, a ne na naš račun. Pravica do stavke je del demokracije in tržnega gospodarstva. Ena od pomembnih lastnosti demokracije in svobodnega trgovanja pa je tudi odsotnost monopolov. Bistvo svobodnega trga je, da potrošnik izbira med različnimi ponudniki, ki zato tekmujejo v kakovosti in ceni. Monopol je v tržnem gospodarstvu napaka. Prav v javnem sektorju pa vlada monopol, saj so službe zabetonirane in boljši delavci nikakor ne morejo konkurirati že zaposlenim slabim. Učitelj je lahko še tako slab, a ko ima enkrat v roki službo za nedoločen čas, ga nihče ne bo mogel odpustiti. Razen z mobingom, ki pa je, to lahko povem iz prve roke, zelo učinkovit. Med delavci v javni upravi tudi ni veliko tekmovalnosti, saj za bolje opravljeno delo običajno ni boljšega plačila. In ni stimulacij. Veliko zaposlenih verjetno niti ne ve, kaj beseda stimulacija pomeni, saj je že dolgo ne uporabljajo več.

Ker je del demokracije tudi svoboda izražanja misli, lahko tudi sam povem, kaj si mislim in želim. Povsem osebno. A tudi povsem resno. Ko sem dobil v roke diplomo profesorja zgodovine (učitelja pravzaprav, a tako se temu uradno reče) in diplomiranega novinarja, je bila moja prva želja, da bi dobil službo učitelja. A ni bilo nikjer prostih mest in sem se posvetil novinarstvu. A želja je ostala. V zadnjih petnajstih letih sem napisal ogromno prošenj za poučevanje, a na veliko večino nisem dobil niti odgovora. Redno sem spremljal tudi razpise, ki pa so tako redki, da bi si človek mislil, da vse šole v naši državi letno zaposlijo le enega učitelja zgodovine. Le od kod so prišli vsi ti številni mladi učitelji, se velikokrat sprašujem, saj ni bilo nikjer nobenega razpisa? No, ja, če znaš brskati po spletnem uradnem listu, je razpisov kar nekaj (njihova skupna lastnost je, da je rok za prijavo kar najkrajši in da niso objavljeni nikjer drugod, niti na strani občine ali šole).

Med vso množico stavkajočih nisem zasledil niti enega, ki bi bil s svojim položajem tako nezadovoljen, da bi dal odpoved in pustil možnost mladim, ki so pripravljeni za isti denar narediti več kot on. Zato sem se odločil, da napišem javno prošnjo. Čeprav vem, da bi bilo najbolj učinkovito pisati županom, pa se obračam na vodstva šol, ki uradno ne smejo biti kadrovski bazen pomembnih občinarjev.

Dragi ravnatelji in drage ravnateljice, iščem službo učitelja zgodovine. Pripravljen sem prevzeti tudi delo z zmanjšanim obsegom. Za določen ali nedoločen čas. Pripravljen sem delati tudi honorarno. Sprejmem tudi za pet odstotkov nižjo plačo od svojih kolegov. Lahko se dnevno vozim na vsako šolo v trikotniku med Gorico, Postojno in Piranom. Pripravljen sem poučevati tako osnovnošolce kot dijake, tako na gimnazijah kot strokovnih šolah. Poleg zgodovine bi z veseljem poučeval tudi druge predmete, ki jih dovolj dobro poznam, se ukvarjal z učno pomočjo ali delom v podaljšanem bivanju. Lahko pomagam peti v šolskem bendu, vodim novinarski krožek, pomagam ustvarjati šolske radijske in televizijske oddaje in seveda šolski časopis. Lahko skrbim za šolsko knjižnico, vodim literarni, računalniški, turistični, ekološki, zgodovinski in etnološki krožek ter klub OZN. Če je treba, znam prijeti tudi za izvijač (šraufencinger) in voziti kombi. Kot izkušen turistični vodnik lahko organiziram in vodim šolske ekskurzije in izlete. Z veseljem sem pripravljen svoje delo po nekaj mesecih dati v oceno učencem v anonimni anketi, na podlagi katere me lahko odpustite. Moj elektronski naslov se glasi tino.mamic@gmail.com.

V upanju na sodelovanje Vas pozdravljam.

Vaš vdani