Šolske zgodbe: Komur piska, naj ne jé!

Če imaš otroke, še posebej šoloobvezne otroke, si z mislimi ves čas tudi pri njihovi šoli. Pozoren si na informacije s področja šole in izobraževanja, razmišljaš o tem, kam pelje njihova šolska vzgoja in njihovo učenje nasploh. Zadnje dneve mi po glavi skače kar nekaj šolskih zgodb. Nekatere so aktualne, iz naših krajev, nekatere so mi razbistrile glavo s knjigo Malcolma Gladwella David in Goljat, ki sem jo dal ravnokar v tisk. Eno zgodbo bom predstavil danes, kakšno drugo morda, če bo koga zanimalo, v kakem od prihodnjih tednov.

Moč civilne pobude Prejšnji teden smo doživeli medijsko in civilno ofenzivo ob razkritju dejstva, da v eni od štajerskih osnovnih šol otrokom, če njihovi starši niso plačali položnice, pri evidentiranju za kosilo zapiska elektronski ključek. V nekaj dneh je medijski desant, pri katerem so konstruktivno sodelovala tudi družabna omrežja (na ta način sem od pisateljice Janje Vidmar vse skupaj izvedel tudi sam), pripeljal do tega, da so ta poniževalni in diskriminatorni ukrep na šoli ukinili. To jasno kaže, da se kakšne nelogične in bizarne institucionalne ukrepe lahko hitro spremeni z jasno in intenzivno medijsko ter civilno pobudo, saj ji potem prisluhnejo tudi ustrezne institucije od varuhinje človekovih pravic in informacijske pooblaščenke naprej.

Po mojem mnenju pa je premajhno pozornost zaslužilo dejstvo, da so ta ukrep na tej osnovni šoli uporabljali že sedem let. Sedem let! Pred sedmimi leti je moj mlajši sin, ki je zdaj v osmem razredu, komaj začel hoditi v šolo. Takrat je bil malček, zdaj je že skoraj višji in močnejši od mene. Ko pomislim na to, da bi njega ali njegove sošolce ves ta čas in vsak dan, če bi bili starši neplačniki, na to opominjal predirni pisk, me dejansko zmrazi po vsem telesu. Kako je mogoče, da je ta ukrep lahko vztrajal debelih sedem let in do zdaj, torej do prejšnjega tedna, ni doživel dovolj usklajene pobude, ki bi pripeljala do njegovega odpravljanja? Ko takole razmišljam, vidim samo eno možnost: spet se je pojavila klasična poslušnost avtoriteti.

Poslušnost avtoriteti Knjiga Poslušnost avtoriteti je klasično psihološko delo Stanleyja Milgrama, v katerem je ta znameniti ameriški psiholog opisal serijo poskusov, s katerimi je dokazal, da so testiranci pod vplivom avtoritete, ki ji priznavajo moč, pripravljeni narediti marsikaj (v Milgramovem primeru recimo zadajati vse močnejše, na srečo sicer zaigrane elektrošoke poskusni osebi), česar v vsakdanjem življenju ne bi nikoli storili. Pri teh poskusih se je izkazalo, da je bilo ob ukazih avtoritete skoraj dve tretjini testirancev, sicer običajnih ljudi, pripravljenih zadati tudi najvišje, torej že smrtne jakosti elektrošokov. Milgram je s temi razvpitimi poskusi dokazoval tudi razloge za slepo poslušnost nacistov med izvajanjem nečloveškega holokavsta. Ukazi so pač prišli nekje od zgoraj. Se je nekaj podobnega zgodilo tudi na tej šoli? So se starši brez večjega protestiranja (bilo je sicer negodovanje, vključil se je svet staršev, a ne dovolj odločno) uklonili nehumanemu disciplinskemu ukrepu zato, ker ga je pač v tem primeru narekovala šolska avtoriteta? So se tisti, ki so redno plačevali položnice in s tem ukrepom niso imeli neposrednega stika, od njega pač distancirali tudi mentalno, v stilu "češ, to ni moj problem, na nek način je pač treba disciplinirati neplačnike", tisti, ki so dejansko bili neplačniki, pa niso imeli moralne moči, da bi glasneje protestirali proti poniževanju svojih otrok?

Ne vem, kako se je to zgodilo. Vsekakor pa nas ta primer opozarja, da v teh časih nekatera dejstva pogosto prelahko sprejemamo za samoumevna in jim ne namenimo nobenega kritičnega premisleka.

Osebna zgodba Nekaj takega se je zgodilo tudi naši družini pri zadnjem hčerinem zdravniškem pregledu. Iz šole smo dobili obvestilo, na katerem je pisalo, da s podpisom potrjujemo, da nas je zdravnik/pediater osebno seznanil s potencialnimi stranskimi učinki rednega cepljenja. Sam temu nisem posvečal kakšne pretirane pozornosti, "ah, zdravniki že vedo", sem si mislil in že skoraj podpisal papir, potem pa mi ga je iz roke vzela žena, ki vse, kar podpiše, tudi natančno prebere. Nekaj časa je gledala zapisano, potem nekaj podčrtala, se podpisala na dno papirja in dodala številko svojega telefona.

Pogledal sem, kaj je naredila. Ravnala je drugače od mene: sicer se je podpisala pod napisano in prevzela odgovornost (o čemer sicer odloča vsak starš sam), vendar je ob tem podčrtala besedi "osebno seznanjena" ter napisala, da smo bili o tem seznanjeni zgolj pisno, prek priloženega obvestila, in da zdravnika nismo srečali v živo.

Naslednji dan je hči odšla na zdravniški pregled, mojo ženo pa je sredi dneva presenetil klic iz neznane številke. Bila je zdravnica, ki je pregledovala hčerko ter njene sošolke in sošolce. Opravičila se je ženi, da obvestilo dejansko ni ustrezno sestavljeno za tiste skupine otrok, ki pridejo v ambulanto s šolo, ampak je namenjeno tistim, ki pridejo s starši, in zagotovila, da bodo to popravili v najkrajšem mogočem času. Ob tem pa ji je povedala, da na vseh drugih obvestilih ni bilo nobene pripombe in da so vsa zgolj podpisana. Po avtomatiki, sem komentiral jaz. Vsi so se, smo se, strinjali z napisanim. Najbrž tudi zato, ker je obvestilo prišlo od avtoritete, ki smo ji zaupali avtomatično in po definiciji.

En otrok, en učitelj, ena knjiga in eno pero lahko spremenijo svet, je rekla pakistanska deklica Malala lani v Združenih narodih. Tudi tu se je/bo nekaj spremenilo zato, ker je nekdo zgolj natančno prebral to, pod kar se je moral podpisati.

Mediji in drugi so poročali, da elektronski ključki piskajo otrokom. Če dobro premislimo, v resnici piskajo nam.