Sindikati

Ah, sociologija … Ljubezen na prvi pogled. Pa četudi sem pred tem navdušeno šel na republiška tekmovanja v fiziki, požiral zgodovino in strastno nabijal fuzbal. Akademska kariera je kmalu postala edina možnost, edine sanje. In tako sem zdaj že kar malce oddaljenega leta 1999 kandidiral za mesto mladega raziskovalca. Tistega leta je bilo za fakulteto, na kateri sem študiral, predvidenih pet mest. Kandidatov pa devet. Priznam, to me ni pretirano skrbelo. Sem bil pač predober študent. A presenečenje je bilo grenko, na fakulteti so to popolnoma ignorirali in po še danes neznanih in nedoumljivih kriterijih na ministrstvo poslali prioritetni seznam, na katerem me ni bilo. Na srečo so poslali tudi rezervno listo, nekakšen akademski izmet. Zgolj delavnosti in trezni presoji uradnika se lahko zahvalim, da se moja akademska kariera ni končala, še preden se je začela. Poskus brutalnega kršenja osnovnih kriterijev kakovosti. Sindikatov, teh neizprosnih borcev za kakovostni javni sektor, pa od nikoder. Torej sem dobil službo mladega raziskovalca. Ne pa tudi pisarne. Oziroma ne prav kmalu. Razlog je bil bizaren, a tako vsakdanje slovenski. Vplivni profesor, takrat tudi minister, je imel kar nekaj mesecev na fakulteti celo dve pisarni, ker se revež ni mogel odločiti, katero bi si izbral. Jaz pa nisem imel nobene. Zato sem bil kar nekaj časa neke vrste akademski klošar in sem službo opravljal v čitalnici knjižnice. Delodajalec mi torej zaradi zagotavljanja privilegiranega statusa članu politične in univerzitetne elite ni zagotovil prostora za delo! Sindikatov pa od nikoder. No, potem sem pisarno dobil. S kolegom sva si delila ne preveč ugledno in ne najbolj prijetno dišečo sobico v bajturi, ki je bila potrebna prenove, predvsem pa energetske sanacije. Izolacija je bila čista katastrofa, sodelavec je sredi poletja nekega dne popoldne nameril 45 stopinj! Torej že na ravni nekaterih manj vročih savn. Eklatantno kršenje pravice do ustreznega delovnega okolja. Sindikatov pa od nikoder. In takih zgodb je bilo še in še in še … Tudi ko so mi nekaj let pozneje na taisti fakulteti v pol leta v podpis dali štiri enomesečne in eno dvomesečno pogodbo o zaposlitvi, ni bilo sindikatov od nikoder. Bil sem zelo sam in nemočen. Sindikate in njihove predstavnike je treba presojati izključno po tem, kaj storijo za zaščito pravic zaposlenih in kako konstruktivno prispevajo k reševanju ključnih problemov. In sindikati bi se morali ukvarjati s tem, ne pa s postavljanjem in menjanjem ministrov. Državna politika preprosto ni njihova naloga. Tudi osebno obračunavanje ne. Kako bodo recimo članstvu Visokošolskega sindikata Slovenije koristile spletne neotesanosti njihovega predsednika, ki je kolumnistični del tega portala na Twitterju označil kot geto za lokalne luzerje. Ko sem ga opozoril na potrebno vljudnost, pa me je označil še za javnega parazita. Ob drugi priložnosti pa je aplikativne družboslovce pošiljal kar za tekoči trak. Okej, možaku sem se nekje na poti moral močno zameriti, saj ne zamudi priložnosti, da bi me okrcal. Kar me po svoje zabava, kombinacija iskrivosti, histerije in kalimerovstva je lahko nekaj časa čisto zanimiva. Toda vprašajmo se, kaj bodo imeli člani njegovega sindikata od te verbalne robatosti? Bo zaradi tega kadrovanje na fakultetah kaj bolj meritokratsko? Bodo zaradi tega njegovi mladi kolegi bolj zaščiteni pred univerzitetnimi in političnimi elitami? Bodo zaradi tega imeli boljše delovne pogoje? Najbrž ne. Razmislimo malce o tem.