Sobota, 26. 6. 2021, 22.23
3 leta, 5 mesecev
Komentar urednika
Sev rdeče zvezde ob obletnici svobode
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,29
95
Večina nas te dni praznuje, ker se pred 30 leti koalicija strank Demos in ljudje, ki so jih izvolili, niso ustrašili letal v zraku, tankov na ulicah in strelov jugoslovanske vojske, katere simbol je bila rdeča zvezda zveze komunistov, razglašala pa se je za ljudsko. Izpeljali so, kar se je zdelo nemogoče. Iz socialističnega vzhoda in jugoslovanskega lonca propadlih ekonomskih eksperimentov so nas vrnili v Evropo. V normalnost. V svet svobode. Med države, kjer si ljudje sami izbirajo voditelje in kjer je sinonim za svoboščine tudi, da imajo ljudje premoženje in moč. Tudi lastna podjetja. In kjer oblast ni rezervirana le za kasto vladajočih komunistov, ki so dejanski lastniki vsega in vseh, kar je bilo značilno za totalitarne sisteme prejšnjega tisočletja na vzhodu Evrope.
Kot že pred letom so na državno proslavo prišli predsednik v času osamosvajanja Milan Kučan, takratni premier Lojze Peterle, takrat poslanec, danes predsednik republike Borut Pahor, takrat obrambni minister, danes premier Janez Janša (SDS), predsednik državnega zbora Igor Zorčič (nepovezani) ... Ni pa bilo levih opozicijskih voditeljev: Marjana Šarca, Tanje Fajon in Luke Mesca. Najbolj vnet med njimi, Mesec, je celo javno napovedal, da bo med protestniki, ki pa so bili letos manj uspešni kot leto prej, ko jim je uspelo vdreti na proslavo in zmerjati častno četo slovenske vojske z izdajalci.
Delta postavlja lestvico imunosti višje
Še nekaj je bilo tokrat drugače. Ob obletnici vrnitve med države svobodnega sveta, ko naša država drugič prevzema del vodenja Evropske unije, so nas v Ljubljani tokrat pozdravili avstrijski kancler Sebastian Kurz, premiera Madžarske in Hrvaške Viktor Orban in Andrej Plenković, pa tudi italijanski zunanji minister Luigi Di Mai. Sosedje. Pa še vrsta uglednih politikov iz Evrope. Še nikoli ni bilo toliko uglednih gostov iz Evrope na proslavah dneva državnosti.
Tudi gostje iz tujine so lahko slišali, da smo zelo odprta in tolerantna država, kjer pristaši opozicije protestirajo, ker si želijo na vsak način svoje politike vrniti na oblast.
Ker je bil to protest na dan državnosti in s tem tudi proti temu, da sploh imamo svojo državo, kjer oblast izbirajo ljudje in ne likvidacije nasprotnikov, je bilo za opozicijske voditelje tudi nekoliko nerodno, da so v ozadju in celo ospredju teh protestov. V normalnih družbah so stvari, proti katerim resni ne protestirajo.
Svete stvari.
Temelji države so pomembnejša od interesov posameznikov. Tudi neskončni srd na levi, da že drugič v času predsedovanja EU izvršno oblast vodi Janez Janša, ki so ga poskušali tudi s pomočjo komunistični partiji podrejenih sodnikov uničiti že v prejšnjem sistemu, protestov proti svobodni državi ne opraviči. Obratno.
Na proslavi so bili, čeprav se epidemija zaradi poletja in cepljenj umirja, znova tudi varnostni ukrepi. Epidemije ni konec. V državah, kjer je precepljenih največ ljudi, v Izraelu, Veliki Britaniji in v ZDA, se je pokazalo, da lahko pozabimo, da bi bili s tistimi, ki so bolezen že preboleli in s cepljenjem dveh tretjin populacije, blizu skupinski imunosti. Novi sevi lestvico skupinske imunosti postavljajo višje in uspešneje kot prejšnji sevi najdejo tiste, ki niso cepljeni, okužijo pa tudi cepljene, kjer pa poteki bolezni potem praviloma niso tako hudi kot med necepljenimi.
Se pa, tudi na ta način, torej med že dvakrat cepljenimi, virus še širi. More ni konec. Tudi pri nas. Imamo pa, kot lani, premor.
Kdo so izdajalci domovine
Bolj znane in predvidljive vrste političnih sevov je bilo zaznati s protestov, ki so z zmerjanji občasno preglasili dogajanje na državni slovesnosti, tudi minuto molka v spomin na mrtve, himno in pozdravne govore tujih državnikov. A tokrat z leve državno sponzoriranemu pevcu Zlatanu Čordiću z megafonom ni uspelo vdreti na proslavo, da bi vpil na predsednika republike Boruta Pahorja. Režiser filma Zveze borcev o begu komunista Franca Severja Frante z Menine planine Dejan Babošek pa letos častne čete slovenske vojske tudi ni zmerjal z izdajalci. Vojske, ki pred 30 leti ni pokleknila pred jugoslovansko ljudsko vojsko in katere vojaki so takrat umirali za našo svobodo.
Ob rdeči zvezdi kot simbolu jugoslovanske socialistične preteklosti in njene ljudske vojske, ki ga pri nas z Baboški še posebej neguje Zveza borcev, se je letos udeležbi na proslavi odpovedala predsednica SD Tanja Fajon, ki je pred tem napovedovala, da se ne bo pridružila Luki Mesecu med ljudskimi protestniki.
Fajonovo je razhudilo, ker zvezi borcev država ni omogočila, da bi na proslavi ob obletnici nastanka države paradirala z rdečo zvezdo, ki jo Fajonova razume kot simbol boja proti fašizmu in ne kot simbol vojske in države, ki je pred tridesetimi leti poskušala pokoriti našo državo, pa tudi stranke predhodnice SD, ki je nekoč uvedla diktaturo in nas prestavila med države, kjer ni običajnih političnih in ekonomskih svoboščin ljudi, značilnih za zahodni svet.
Rdeča zvezda je simbol vsega tega.
Ali z bojem za rdečo zvezdo Fajonova odpira vrata za svojo stranko v prihodnost, je precej dvomljivo. Nekoč se je zdelo, da si želijo biti moderna socialdemokratske stranka, a za te rdeča zvezda ni pomemben simbol. In za vračanje v preteklost so doslej v tej stranki pogosto trdili, da ni pot naprej.
Zveza borcev, vrh te organizacije je povezan s SD, tudi ni le organizacija, ki združuje vojake in oficirje nekdanje jugoslovanske komunistične armade. V prejšnjem sistemu je bila to ena od privilegiranih družbenih organizacij socialistične Jugoslavije, ki je kot del diktature vodila to "ljudsko" državo. Tak poseben status so imeli še sindikati, katerih voditelji so bili tudi del privilegirane, a nikoli izvoljene, kaste v nekdanji totalitarni državi.
Zadnje dni smo tudi sindikaliste videli med protestniki proti slovenski državnosti. Domnevno zaradi slabo potekajočega socialnega dialoga. A ta je bil v času prejšnje vlade Marjana Šarca povsem prekinjen, ker je tista vlada zaradi zahtev Levice Luke Mesca povsem ignorirala delodajalce, pa takrat sindikalisti niso protestirali ob dnevu državnosti.
Protestirajo, tako se zdi, za tiste, ki so izgubili privilegiran položaj in privilegije oblasti.
Do tega imajo vso pravico, ker pred tremi desetletji velik preskok tudi ni bila enotnost, kar ob spominjanju na tiste čase pogosto trdijo politiki z leve. Enotnosti v politiki ni bilo.
Kot danes so že takrat vsi kalkulirali.
Preskok je bila ukinitev totalitarne oblasti, ki je nihče ni izvolil in ki je odločala o vsem. Preskok je bil ukinitev prisilne enotnosti.
Od takrat smejo protestirati in se potegovati za oblast vsi ljudje, tudi Čordići, borčevski zvezdaši in levi skrajneži, ki bi že spet podržavili vsa podjetja.
Pomembni so, ko protestirajo ob rojstnem dnevu svobodne države, ker nas opominjajo, česa več nočemo. In da so stvari, s katerimi ne trgujemo, in meje, kjer ni mogoče popuščati.
Svoboda, denimo.
95