Petek, 12. 4. 2019, 0.01
5 let, 8 mesecev
Urbani portreti
Samo Rugelj: Rolling Stonesi in Beatlesi slovenskega teka
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,53
1
Začetek aprila nam je namenil dovolj dežja, pred nami pa je – sploh za tiste, ki prosti čas preživljamo zunaj, nekje med hojo in tekom – spet obdobje sončnega, lepega in toplega vremena. Pomlad vabi ven, v naravo ali pa na maratone, kot sta denimo istrski maraton, ki se bo odvil ta konec tedna na slovenski obali, in pa 100 milj Istre, kjer bodo najpogumnejši na najdaljši razdalji prečili ves polotok, pri tem pa nabrali skoraj 170 dolžinskih kilometrov in več kot šest tisoč višinskih metrov vzpona. Na to so se odzvali tudi izdajatelji knjig in pravkar sta izpod peres slovenskih tekačev izšli dve novi izvirni domači tekaški knjigi.
Prvo je napisal Rolling Stones slovenskega teka.
Zagret za tek
Marko Roblek je pri maratonskih 42 letih že legenda slovenskega teka. Ne toliko zaradi tekaških rezultatov, čeprav je v mlajših letih to klasično razdaljo že stisnil tudi pod tremi urami, temveč zato, kar počne ob teku, in tega, kakšen duh tega osnovnega človekovega gibanja bi rad s svojim pristopom (in s svojimi kompanjoni) vcepil pogosto preveč tekmovalnim Slovencem.
Roblek je kot eden prvih pri nas eksperimentiral z nizkohidratno prehrano in o tem pisal blog. Preizkušal je bosonogi tek in že pred leti organiziral tovrstne tekaške prireditve, enkrat pa mimogrede, "za foro" in brez kakšnih posebnih priprav pretekel sto kilometrov po okoliških vzpetinah gorenjskih planin.
V svojih iskrivih tekaških kolumnah in živahnih reportažah z maratonov po tujini je vešče posegal na različna področja teka in jih znal tudi ubesediti z značilno duhovitim pristopom, v katerega je skoraj vedno spretno in zvito položil še kako kritično ost. Sedaj je pri založbi Aktivni mediji, kjer poleg drugega izdajajo tudi revijo Tekač.si, izšel še njegov knjižni prvenec Zagret za tek.
S svojim odnosom do teka, ki je vsem na ogled tudi v tej duhoviti knjigi, jagodnem izboru njegovega dosedanjega tekaškega pisanja, je jasno vzpostavil pozicijo, ki sem se je v zadnjih letih z veseljem oprijel tudi sam: vztrajnostni tek je lahko tudi igra, tek je tudi zabava in špas, tek je druženje in dobra družba, tek je smeh in veselje in dobro počutje. To na svoj način in s svojimi "Vitezi dobrega teka" več kot izvirno udejanja tako na Nočni desetki vsako poletje na Bledu (ki jo letos organizira že trinajstič), kot na Ljubljanskem maratonu, ki mu s svojim pristopom in ekipo somišljenikov že kar nekaj let vdihuje sproščenost in razigranost.
"Kaj bodo Vitezi letos na maratonu?« je namreč vprašanje, ki me je zadnja leta zaposlovalo celo bolj kot to, ali in kako mi bo uspelo premagati maratonsko razdaljo. Od rimskih legionarjev in gusarjev in od Minionov do ključnih likov Vojne zvezd nas Marko Roblek in Vitezi vedno znova opozarjajo, da tek ni en sam, temveč je tekov ravno toliko, kot je tudi tekačev, vendar pa ti – hočeš nočeš – tečejo en in isti tek.
Madona, je kaj bolj tekaško avtentično igrivega od tega, da po pretečeni polovički bosonog počakaš na vodilnega tekača Ljubljanskega maratona in ga potem kot legionar z vihtečim mečem poskušaš dohiteti v finišu zadnjih nekaj sto metrov? Ravno take norčije je svojčas počel Marko Roblek.
Ko pomislim nanj, se zato spomnim na Rolling Stonese. Zakaj? Zato seveda, ker se je svet včasih, ko je bil rokenrol še v ospredju življenja mladih, delil na tiste, ki poslušajo Rolling Stonese in tiste, ki poslušajo Beatlese. Nihče od njih ni bil boljši ali slabši; šlo je zgolj za različno intonacijo, različne rife, različne vokale, različne melodije, različne postkoncertne zabave, različne odnose do življenja. V bistvu je bilo različno vse, razen – same glasbe. Ta je družila tako ene in druge.
Na to primerjavo sem se spomnil, ko sem pred leti na sejmu Ljubljanskega maratona poslušal debato med tekaškim motivatorjem Markom Roblekom in tekaškim trenerjem Urbanom Praprotnikom. Pogovarjala sta se o rečeh, ki jih poznata najbolje: o športni prehrani in teku. Govorila sta o istih rečeh, vendar z drugimi besedami, z drugimi poudarki, z drugačnimi stališči in z drugačnimi prepričanji. En od njiju se mi je zdel kot Rolling Stones, drugi kot Beatles. Vendar pa sta oba govorila o isti reči: o teku in tem, kaj vse dobrega nam tek lahko stori, če ga jemljemo kot neke vrste zdravilo – v pravih dozah in ob pravem času.
Marko Roblek in njegova druščina so zato Rolling Stonesi slovenskega teka, v knjigi Zagret za tek pa so Roblekovi hiti, njegovi "greatest hits".
Beatlesa slovenskega teka
Urbana Praprotnika prej seveda nisem omenil po naključju. Z ženo Jasmino sta postala sinonim za prijazen, mehek in skoraj spontani zdrs v tekaške copate, saj že dolgo promovirata tek ne samo kot način življenja, temveč tudi kot prvovrsten način za druženje in pridobivanje navdihujočih življenjskih izkustev. Zato ju lahko imamo za nekakšna Beatlesa slovenskega teka. Jasmina Kozina Praprotnik pri tem stopa še korak naprej s tem, da poskuša odkriti skrivnosti dolgoživega vitalizma, ki ga je srečala pri nekaterih tekačicah. Njene ženske so namreč svojo tekaško igrivost podaljšale daleč v osemdeseta leta svojega življenja. Tako je pred petimi leti izšla njena knjiga Bela dama, v kateri je z literarno-biografskim pristopom izrisala dolgo tekaško življenje Helene Žigon, ki je ob knjižnem izidu pretekla deset kilometrov na Ljubljanskem maratonu pri kar 86 letih.
Sedaj se Jasmina vrača z novo knjigo (izdano v samozaložbi) z naslovom Kazimira, v kateri kot avtorica prvoosebno spregovori skozi Kazimiro Lužnik, še eno veliko damo slovenskega rekreativnega teka, ki pri 85 letih ne kaže nobenih znakov, da se misli postarati ali prenehati tekati (ob tem, da njen deset let starejši mož Miloš, upokojeni pediater, strmo koraka ob njej in navdušeno kupuje knjige, jih prebira in pomembne odseke podčrtuje s fluorescentnimi flomastri). Kazimira je tako predvsem zgodba o radoživosti, ki jo lahko človek živi pozno v svoja srednja leta, in o partnerski ljubezni, ki to radoživost navdihuje in poganja naprej.
Že po prvih straneh branja, na katerih nam Kazimira pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, lahko zaslutimo, v čem je skrivnost njenega skoraj neskončnega in nalezljivega vitalizma. V času svojega delovnega življenja, razpeta med družino in otroki, med vajami za cerkveni pevski zbor in zahtevno službo, je imela kaj malo časa za tek, ki pa ga je oboževala, saj kot nekje zapiše avtorica, se je najbolj polno čutila prav med gibanjem. Zato je med dežurstvi v nočni izmeni, kjer je (kot rentgenska tehnica) delala v bolnišnici, izkoristila (dobesedno) vsak prosti trenutek in, ko se je le dalo, stekla okoli bolnišnice po 400 metrov dolgi progi. Pri tem si je v zvezek vestno beležila čas, da bi videla, ali ob tem tudi napreduje. Po vsakem krogu je odšla k vratarju in ga vprašala, ali jo je kdo iskal. Če je odkimal, je odtekla še en krog.
Pozimi, ko je bil zunaj sneg in kar nekaj stopinj pod ničlo, je Kazimira svoj prostor za trening občasno poiskala tudi na bolnišničnih hodnikih. Tekla je po njih in še preden se je zunaj začel dan, je bila že na koncu svojih hitrostnih treningov.
Če je bilo časa še manj, je izkoristila še tretjo možnost za vadbo: v svojem majhnem kabinetu si je slekla službeno haljo, potem pa na vso moč stekla – kar na mestu. Ker je volja in želja, se najde tudi tekaška pot, nam sporoča Kazimira in z njo tudi Jasmina v tej nežno izpisani literarni biografiji, kjer Kazimira svoje življenjsko vodilo ubesedi z naslednjima stavkoma: "Čutiti mir, to je tisto, kar iščem in želim. Na svoj nemirni način."
Ne glede na to, ali poslušate Rolling Stonese ali pa Beatlese; če uživate v teku ali pa gibanju nasploh, sta to knjigi za vas!
1