Samo Rugelj

Petek,
13. 4. 2018,
10.43

Osveženo pred

6 let, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,52

Natisni članek

Natisni članek

film kolumna Samo Rugelj

Petek, 13. 4. 2018, 10.43

6 let, 5 mesecev

Urbani portreti

Samo Rugelj: Je mogoče roditi v tišini ali Tiho mesto

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,52
Film Tiho mesto

Kateri filmski žanr je v zadnjih letih najbolj inovativen? Težko je izbrati takole na hitro, vendar je med glavnimi favoriti najbrž srhljivka. Seveda ne kaka poceni filmska rutiniranka, ki igra na prvo žogo in skuša vzbujati strah s preprostimi in že ničkolikokrat videnimi triki. Ne, v mislih imam inteligentno spisano in potem tudi zrežirano ter odigrano, obenem pa dovolj skrivnostno in napeto filmsko zgodbo, ki komaj dovoli vdihniti med gledanjem filma.

Pred dvema letoma je bil to na primer film Ne dihaj (Don't Breathe), v katerem trije mladi prestopniki zvečer napadejo hišo, v kateri prebiva ostareli slepi vojni veteran, ki naj bi imel pri sebi skrito večjo količino gotovine. Na začetku je videti, da bo šlo za lahek posel, no, ne posel, šlo naj bi seveda za krajo, vendar nekdanji vojak zaklene izhodna vrata in pogasi vse luči. Zato se nadaljnji potek filma sprevrže v surov spopad med njimi, ki poteka pod približno enakimi pogoji, saj tudi vlomilska trojica v temi ne more uporabljati svojega vida.

Lani je bil to tudi pri nas videni Zbeži! (Get Out), film z misteriozno zastavljeno zgodbo, pri katerem belopolto dekle k svojim premožnim staršem na obisk na deželo za konec tedna pripelje svojega temnopoltega fanta. Ta hitro začne opažati, da se na tem posestvu dogaja nekaj čudnega, vendar ne more ugotoviti, za kaj točno gre.

Nadaljevanje filma se obrne v nepričakovano mešanico subverzivne kritike rasizma in parapsihološke srhljivke o potovanju duše iz enega telesa v drugega. Ta izvirni filmski koncept si je, seveda ne brez kalkuliranja ameriške akademije za film pred dobrim mesecem prislužil tudi oskarja za najboljši izvirni scenarij preteklega leta.

Prihodnje leto pa bo v tej kategoriji najbrž lahko tekmoval tudi film Tiho mesto (A Quiet Place), ki v teh dneh prihaja na naš redni kinospored.

Tišina v filmu

Prvih 30 let svojega obstaja od leta 1895 je bil film v kinu obsojen na tišino, dokler je ni leta 1927 simbolično prekinilo petje v Pevcu jazza. S tem je filmska umetnost stopila v novo obdobje, ki so se mu od takrat priključili tudi največji mojstri pisane besede, v Ameriki recimo od F. Scotta Fitzgeralda in Williama Faulknerja naprej. Filmski dialog je v naslednjih letih hitro postal eno ključnih narativnih orodij za pripovedovanje njegove zgodbe, govorjene besede in njihov ton pa so lahko jasno izražali namene protagonistov in njihovih nasprotnikov. Da o glasbi kot prvovrstni zvočni kulisi filma niti ne govorimo.


Preberite še:


Seveda pa to ni ustavilo nekaterih inovativnih filmskih ustvarjalcev, da se ne bi sem ter tja poigrali s tišino v filmih in njeno umestitvijo v film pokazali, da je mogoče zgodbo tudi v času zvoka pripovedovati brez besed ali pa z njo poustvariti neki drugačen, morda tudi pretekli svet. Na misel mi tako pridejo trije sodobni filmi, ki so imeli le malo ali skoraj nič dialoga.

Prva je risanka Wall-e, kjer v bližnji prihodnosti robotek na Zemlji pospravlja odpadke za ljudmi in prvi del animiranega filma mine v skoraj popolni tišini njegovega samotnega življenja in dela. Drugi je Umetnik, francoski film izpred nekaj let, ki je na izviren način poustvaril nemo dobo filma, to pa naredil tudi s vsepovsod prisotno tišino v filmu. S tem je tako navdušil filmsko kritiko, da je dobil tudi oskarja za najboljši film. Tretji tak film pa je Vse je izgubljeno, v katerem je glavni junak Robert Redford pomorščak na morju, ki se mora, kakor pač ve in zna, sam spoprijeti z vse strašnejšo morsko nevihto.

Tiho mesto je nekakšna mešanica teh treh filmov.

Tiho mesto

Ko film Tiho mesto gleda kdo, ki si izmišlja zgodbe, si gotovo reče: "Uf, zakaj si nisem jaz izmislil kaj takega," saj je uvodna premisa preprosta, a zelo učinkovita. Tisti, ki vam spomin sega malce dlje v filmsko preteklost, se gotovo spomnite, kako so pred skoraj štirimi desetletji promovirali prvi del Osmega potnika. Slogan je šel nekako takole: "V vesolju nihče ne sliši vaših krikov." No, v Tihem mestu je izhodišče pravzaprav povsem obratno, saj bi se lahko glasilo: "Na Zemlji je vsak vaš krik takoj (u)slišan." Tiho mesto je namreč izviren žanrski hibrid, ki v svoji srčiki združuje in spretno povezuje družinski film, poapokalitično avanturo ter znanstvenofantastično srhljivko.

Izhodišče, na katerega mora gledalec pristati že takoj na začetku, je namreč naslednje: svet, kot ga poznamo, je minil, kataklizmo, za katero ne vemo vzroka, pa so preživeli le redki. Ti so se umaknili v samoto, svoje življenje pa lahko ohranjajo zgolj pod pogojem, da so kar se da neslišni pri svojih vsakdanjih aktivnostih. Vsak malce glasnejši zvok namreč zbudi agresivni stvor, ki je videti, kot da bi prišel iz vesolja in že skoraj uničil človeško raso, z izjemno tankim sluhom, ki v nekaj sekundah brutalno napade izvor zvoka in ga uniči.

Film Tiho mesto | Foto:

Tega se zavemo že takoj na začetku. Družina, ki je v središču tega filma, torej oče, mati in trije otroci, obišče zapuščeno mestece v bližini svojega bivališča, saj mora v opustošeni lekarni poiskati zdravila za enega od otrok. Ob tavanju po opustelih trgovinah pa drugi izmed otrok naleti na igračo, v katero kasneje vtakne baterije, ki sprožijo zvok. Ta privabi stvor, ki napade in ubije nebogljenega otroka. Oder za tišino je pripravljen, nadaljevanje filma pa se odvija dobro leto kasneje, ko je noseča mati tik pred tem, da ponovno rodi.

Je mogoče roditi v taki tišini, da ta ne bo privabila stvora? In kaj bo, ko bo zajokal novorojenček?

Družinski projekt

Zgodbo tega filma sta nekaj časa razvijala filmska ustvarjalca Scott Beck in Bryan Woods, potem pa je vse skupaj prišlo do Johna Krasinskega, ki je projekt pokazal svoji ženi, igralki Emily Blunt. Ta je sprva menila, da bi lahko glavno žensko vlogo odigrala njena prijateljica, potem pa si je premislila in se sama potegnila zanjo, svojega moža pa prepričala, da je prevzel tako finalizacijo scenarija kot režijo filma.

Ker sta ravno takrat dobila drugega otroka, se je nadaljnji razvoj scenarija, v katerem je bila sprva predvidena samo ena vrstica govora, kar so kasneje vseeno razširili, z vso pazljivostjo odvijal v tej družinski smeri, torej kako bi starša ob prisotnosti stvora z izjemnim sluhom obvarovala svoje otroke in na svet spravila še enega. Nastal je film, ki bleščeče izrisuje boj med zvokom in tišino in borbo med starševskim strahom in njihovo ljubeznijo. Angažiranje neme najstniške igralke Millicent Simmonds je uporabi znakovnega jezika v filmu dodal samo še eno dodatno dimenzijo.  


Preberite še:


Film je zato prava zvočna poslastica, saj spretno kombinira vizualno plat s prisotnostjo različnih tipov zvoka, od tistih, ki jih tudi sami vsakodnevno povzročamo z mirno in nadzorovano tiho dejavnostjo, do tistih nepričakovanih in preglasnih, ki v filmu predstavljajo smrtno nevarnost. Tiho mesto je zato film, na katerega ne smete prinesti kake šumečega vrečke, saj boste z njim zelo neprijetno vznemirjali sogledalce.

Ko sem ga sam gledal v polni dvorani, so običajni zvoki, ki jih spuščajo gledalci, naenkrat potihnili in do konca filma ni bilo v dvorani slišati ničesar. Morda pa vrečke niti ne potrebujete. Tiho mesto je namreč film, pri katerem ne potrebujete ničesar, da bi se zamotili.

In še odgovor na vprašanje iz naslova te kolumne: ne, ni mogoče roditi v tišini. Kaj pa se zgodi ob tem, si oglejte v najbližjem kinu.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.