Reševanje vojaka Matevža

V dneh epskega arktičnega mraza – končno je celo v Ljubljani zapadlo centimeter ali dva snega – je bilo popolnoma samoumevno, da potrebujemo kakšno senzacionalno močno novico iz dežele večnega snega in ledu. In so nam jo servirali: po desetletjih vrtanja v treh izmenah 24 ur na dan je ruskim znanstvenikom uspelo predreti skoraj štiri tisoč metrov debelo plast ledu in ugrabiti vzorec vode iz jezera Vostok, ki je bilo pod večnim ledom zapečateno zadnjih 20 milijonov let. S preučevanjem vode iz Vostoka si obetajo razkritje novih oblik življenja in njegovega razvoja pred ledeno dobo, napovedujejo tudi "popolnoma novo poglavje v razumevanju našega planeta".

Pri lovu na vzorec vode izpod ledenega oklepa Antarktike so ruski raziskovalci do zadnjega diha tekmovali z britanskimi in ameriškimi kolegi, ki so vrtali svoje vrtine in sondirali v konkurenčno arktično jezero. Zadnjih šest mrzličnih dni pred zmago se ruska ekipa ameriškim kolegom sploh ni več javljala. Šlo je za ponos in prestiž, primerljiv z rusko-ameriško tekmo v prvem pristanku in hoji po Luni. Obenem pa je raziskovalce neusmiljeno priganjal čas: na Antarktiko so prihajali dnevi, ko postane premrzlo, več kot šestdeset stopinj minusa, da bi letalo še lahko pristalo in odpeljalo raziskovalce v toplejše kraje. Znanost sama po sebi s svojimi epohalnimi dosežki vred pa očitno medijsko ni dovolj penetrativna, zato so novičarske agencije k poročilu o uspehu ruskih znanstvenikov pritaknile še pravljico o odkrivanju antarktičnih skrivnih Hitlerjevih arhivov. Gre za eno od šokantnejših teorij zarote do zdaj, v njej pa je zmešano vse, od teozofije Helene Blavatske do scientologov in raeljancev, ne manjka pa seveda norih nacističnih programov, vključno z letečimi krožniki in globoko zamrznjenim demonično-evgeničnim obrokom arijske rase. Brrr, nekje v ledenih jamah Antarktike še stoji nacistična baza 211, bazen intelektualnega, okultnega, mističnega, vesoljskega, genetskega in še kakšnega potenciala tretjega rajha. Rusi in Američani naj bi vsaj toliko kot za rožo znanosti tekmovali tudi za odkritje dediščine hitlerjanskih blodenj.

Medtem je slovenski letalec okoli sveta Matevž Lenarčič obstal v patagonskem mestecu El Calafate, tako rekoč na pragu Antarktike. Po tem, ko je srečno preletel Atlantik, spodnji del severne Amerike in Južno Ameriko od vrha do dna, so mu v petek popoldne na argentinski upravi za zračno letenje zavrnili izdajo dovoljenja za let na Antarktiko. Formalno zato, ker njegovo ajdovsko letalo nima opreme za odstranjevanje oziroma taljenje ledu.

Lenarčiču ne pomaga niti to, da so mu let na Antarktiko že prej odobrili na argentinski upravi za civilno letenje. Za let nad deželo snega in ledu se lahko na letalski ekspediciji okoli sveta, ki je posvečena – glej, glej – vodam sveta, torej obriše pod nosom. Tako kot se lahko naša država (še vedno ni podpisala sporazuma o Antarktiki, čeprav je to ne bi nič stalo, Lenarčiču pa bi v konkretnih okoliščinah lahko pomagalo; protokol je podpisala na primer tudi že Belorusija) obriše pod nosom za možnost, da bi se v dneh, ko je v modi Antarktika, globalno pohvalila s pilotom, ki je z ultralahkim letalom poletel nad ledeno celino. Lenarčiča na letu okoli sveta ne morejo ustaviti niti nevihte in oblaki niti led in vulkanski prah, ustavi ga lahko le birokracija. To pa v njegovi domovini res ni nobena novica.