Razpuščena Slovenija

Ko smo se Slovenci osamosvojili in sem po televiziji gledal posnetke jugoslovanskih vojakov, kako odhajajo, si nisem mogel misliti, da bom nekoč zapisal tole: po stoletjih raznih "učiteljev" smo ostali sami v razredu.

To, kar se dogaja v državi, je popolna razpuščenost. Od divjega lastninjena prek drobnih skupin, ki so nastale na vseh področjih in jih sprivatizirale. Izmislili smo si celo nevidne medije: izumirajoča vrsta raziskovalnega novinarja objavi zgodbo, po kateri bi v kaki zahodni državi policija isti dan potrkala na vrata, pri nas pa nič. In ta nič je sistemski. Karkoli se zgodi, vse gre v nič. Nekdo je prodajal strup čebelarjem? Poguglate in vidite, da so na forumih o tem govorili pred več kot desetletjem. In? Nič.

Strašna izkoriščanja tujih delavcev? Jah, vemo že petnajst let. Res niso prišle inšpekcija, policija, specialne enote – prišel pa je predsednik države in se fotografiral s temi delodajalci! Ne, ni jih tepel z gorjačo, reklamo jim je delal. (Preberite članek V suženjstvo zakleti.)

To je popolna razpuščenost. Razvajeni mulci, ki divjajo po razredu in vedo, da učiteljev ni in da jih ne bo nazaj. Vse je dovoljeno in vse sprejemljivo. Twitter čaka na vaše najbolj blodne domisleke.

(Namenoma prazna vrstica, kamor lahko premier Cerar tvitne kaj o etiki.)

Tefloni

Če se omejimo samo na eno področje, recimo zdravstvo, naj začnem navajati naslove iz prejšnjega tedna: Zaradi te napake je moški namesto kisika prejel smejalni plin in umrl, Ženska dva dni čakala na prevoz v bolnišnico, kjer je umrla" …

Ministrica Milojka Kolar Celarc vedno bolj spominja na posebno vrsto slovenskih funkcionarjev, ki jih pri sebi imenujem "tefloni, ki čakajo na penzijo". Karkoli se zgodi, rečete, vse je super, odlično napreduje (vir), ničesar se ne naučite, vse se od vas odbije. V pisarni imate na zidu velik koledar in na njem odštevate dni do upokojitve.

Predstavljam si, da gre za tako imenovano zen vajo: zjutraj primete svinčnik in ga do popoldneva ledeniško počasi premikate, dokler ne naredite kljukice čez današnji dan. Ure odlaganja svinčnika si pišete kot nadure.

Če ste posebno spretni, lahko z vsemi temi presežki ur in dni naredite celo dobro delo, s katerim okronate mandat. Se spomnite guvernerja Marka Kranjca, ki je vodil Banko Slovenije v poraznih časih, ki jih bomo še dolgo odplačevali? Ko se je upokojil, so mu izplačali 75 dni neizkoriščenega dopusta (vir). In kje je zdaj njegova dobrodelnost? V tem, da si ni izplačal vsega. "'V bistvu sem polovico svojega neizkoriščenega dopusta dejansko pustil Banki Slovenije oziroma bančnemu sistemu," pravi Kranjec.

Bravo.

Najlepša hvala.

Če ste prebrali mojo kolumno o našem pojmovanju dela, potem veste, da delo obožujemo, sovražimo pa učinek. Gospod Kranjc ni dobil svoje službe zato, da bi zbral za 150 dni presežka ur, marveč (tudi) zato, da bi ustavil poplavo slabih posojil. A kljub temu, in v Sloveniji ravno zato, se lahko upokoji kot ugleden bančnik, saj je zelo veliko delal, o čemer priča stroj za štempljanje, naprava, ki postaja krona našega razmišljanja in bi jo lahko počasi že vgradili v slovenski grb.

Akcija, reakcija

Seveda se napake, nesreče in zlorabe zgodijo v vsakem sistemu, po tem ne more biti naš prav nič drugačen od katerega drugega. Drugačna je samo reakcija, ki je pri nas ni. Ali pa je tako pozna, da ne pomeni več od zoprnije pred dokončnim zastaranjem. Preberite tale mednaslov, recimo: Junija 2017 bo Bavčar prost kot ptiček na veji (vir). No, o tem govorim.

Kako smo lahko v borega četrt stoletja prišli v tak položaj? Večina Slovencev očitno verjame, da gre za zaroto, ne morejo pa se dogovoriti, za kakšno. Vodijo kemični izpusti letal (kolumna z dokazi), krepko se drži gluten, močne so imperialistične zarote ter seveda obvezna murgelska in cerkvena mafija, državo so nam ukradli tajkuni, nesposobni politiki itd.

A kako so nam, ponosnim Slovencem, ti zarotniki tako škodovali in nas očitno podjarmili brez boja?

Odgovor sem dobil pri zdravniku. Ne v ambulanti, marveč v čakalnici.

Pogovor v čakalnici

Na klopci sta sedela moški in ženska ter klepetala. Prisluhnil sem, saj se lahko z introspekcijo ukvarjam tudi doma.

Ženska je spraševala, ali moški že kaj ve o razlogu smrti bližnje osebe (namenoma zakrivam podatke). Razbral sem, da je bila oseba v bolnišnici, zdravljenje končano, veselo so klepetali, potem odšli iz sobe, da bi pripravili vse potrebno, ko so se čez kako uro vrnili, pa je bila soba prazna. Oseba je umrla. Zdravniki niso vedeli povedati, zakaj. Moški v čakalnici je v tem trenutku, med pripovedovanjem, stisnil prste v pest. "O," je rekel, "ne dam se jaz tako zlahka. Zahteval sem obdukcijo!" Premolk. "In?" je vprašala ženska. "Ja, ne vem, no. Dolgo niso nič poslali, potem sem klical, pa so zgubili obdukcijski izvid, klical sem še enkrat, pa ga še niso našli, zdaj pa je minilo že celo leto, kaj naj zdaj, sitnarim ali kaj? Bližnje osebe mi nihče ne bo vrnil, je, kar je." Poslušalka je razumevajoče kimala. "Gotovo so naredili napako," je rekla. "O, ja!" se je strinjal moški, "ampak, kaj moremo?" "Tak'le 'mamo, res," se je strinjala ženska.

Pogovor sta nadaljevala s komentarji o nesposobnosti vlade.

Ob tem pogovoru sem se spomnil stotine podobnih, ki jih lahko slišimo vsak dan, obkrožajo nas kot zrak, zato se jih sploh ne zavedamo.

Akcija : reakcija

Ob takem stanju duha bo samostojna Slovenija vedno na pol propadla, polkolonialna država. Skupnost je kot organizem in celice v njem morajo delovati. Če se jih večina nasloni nazaj, reče, "tak'le 'mamo", in čaka, potem najaktivnejše celice metastazirajo in postanejo rak, ki požre vse okoli sebe. Pasivne celice gledajo, čakajo, ko pride rak do njih, pa javknejo in izginejo.

Stoletja so nas gospodarji dresirali za pasivnost, češ, saj bodo sami vse uredili. Z istim upanjem zdaj gledamo naše voditelje in čakamo, da zamahnejo s čarobno paličico.

Zdresirani smo za pasivni položaj, čakanje in pritoževanje.

Poglejte zgornji primer: zelo verjetno je šlo za grobo napako nekoga v sistemu. Tisti, ki ga je napaka doletela, je mrtev, a njegovi najbližji ne bodo naredili ničesar, da podobna napaka ne bi doletela še koga drugega. Sorodnik je celo zahteval obdukcijo – a izrečeno je bilo v trenutku šoka, soočenja s smrtjo bližnjega, takoj, ko se je malo ohladil, ko ga je spet zgrabila ta slovenska tlačanska dresura, se je že kesal in mirno sprejemal, da so zapisnik kar izgubili itd.

Sistem, kakršnega imamo, je tak zato, ker ga dopuščamo na svoji mikroravni. Če je okoli nas vse narobe, potem tudi celota ne more čudežno delovati. Če vas niti smrt zaradi mogoče napake ne pretrese toliko, da bi poskušali preprečiti, da napaka doleti še sodržavljane, čemu potem sploh imamo državo? Mar si nismo več kot tujci?

Če ostanemo pri zdravstvu: očitno gre za okolje, v katerem bi bili potencialni zdravniški množični morilci povsem varni. Kolegi bi jih dolgo ščitili, kar je normalna pripadnost skupini, sorodniki žrtev pa se čudili ob nenadnih smrtih in izgubljenih izvidih, ukrepali pa ne bi.

Varna agresivnost

Ne smemo spregledati tega, kar trdi teorija: v pasivnost zdresirani ljudje svoje frustracije in agresivnost izražajo na varen način, zato se raje zapijejo, kot zahtevajo obdukcijski zapisnik, recimo. Ali pa goltajo pomirjevala, pretepajo svoje bližnje in vozijo kot kreteni.

Toliko o teoriji.

A rad bi dodal še nekaj: s pretirano močjo se sprožijo tam, kjer je varno. Pri obdukcijskem zapisniku ne bi vztrajali, v šolo pa korakajo z odvetnikom, če je otrok dobil štirico namesto petice. In potem si rečejo, da to delajo za izboljšanje sistema in v skupno dobro.

Kruta resnica je, da nikogar razen vas ne briga, ali je vaš otrok dobil nižjo oceno, kot ste si jo zamislili, in ravno z udarci na nepravih področjih še nižate delovanje sistema.

Češnjica na tortici

Ko smo že ravno pri tej temi, naj vas opozorim na nekaj, kar prav tako lahko slišite ali berete dnevno, pa se vam ne zdi čudno. Ko nekdo začne iskati krivca in najde, recimo, Američane, nikoli ne pozabi dodati: "Oni imajo načrt!" Prav tako imajo načrt Nemci, Avstrijci, Madžari, Rusi … A vsakokrat je stavek izrečen s prezirom do tujcev in ponosom na samega sebe, češ, mi nismo taki. Mi nimamo načrta. Mi kar čakamo. Ker tak'le 'mamo, veste.

Tole je orgazem podložniške miselnosti, ki se ponaša s tem, da nima vizije. Ni čudno, da se po oziranju k Avstrijcem za zgled vedno bolj obračamo tudi k Madžarom in tako spet v željah sestavljamo Avstro-Ogrsko. Razpuščenost je pač stanje, ki ga možgani najtežje prenašajo.

Ustanavljanje države

Kolumna je bila že napisana, ko sem se lotil branja zapiskov Thomasa Jeffersona o avtorskih pravicah, a kmalu sem prišel seveda tudi do Deklaracije neodvisnosti, ustanovnega dokumenta Združenih držav Amerike. Stavek o enakopravnosti ljudi je prelep in konča se s tem, da imajo vsi ljudje pravico do "iskanja sreče" (vir).

Hitro sem šel osvežit spomin na Ustavo Republike Slovenije in da, tam piše, da smo demokratična, pravna in socialna država.

Če so Američani z ustanovitvijo svoje države dali državljanom možnost za iskanje sreče (= aktivnost), smo pri nas že vse naredili. Demokracija, pravo, sociala, vse je že narejeno (= pasivnost).

Opazite to velikansko razliko med aktivno in pasivno držo?

Ker je že vse narejeno, ni čudno, da smo se naslonili nazaj in uživamo na poti navzdol.

V resnici bi moralo pisati, da smo državljani Sloveniji zavezani k temu, da se neprestano ter po svojih najboljših močeh borimo za demokratično, pravno in socialno državo.

Kot optimist sem prepričan, da še ni prepozno, je pa res, da je z večanjem razpuščenosti naloga vsak dan videti težja. Ampak tudi najdaljše poti se začnejo s prvim korakom in treba ga je narediti čim prej. Predolgo smo čakali na rešitev od zgoraj in verjemite, ne bo je. Začeti je treba na svoji ravni.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.