Potovanje z letalom je ena bolj razburljivih možnosti za pot na oddih. Že od vstopa v letališko stavbo je vpogled v vedenjska čudesa ljudi in bizarnosti letalske industrije pravzaprav zagotovljen.
Samo užitek
Nekateri ljudje v službi uživajo. Kar je super, dokler niso ti ljudje varnostniki na letališču, ki so zadolženi za pooblaščeno otipavanje vseh vaših sumljivih izboklin. Ko to počno z nasmeškom in se vam po tem aktu še zahvalijo, vedite, da ste nekomu polepšali dan. Vkrcanje je za mnoge večji izziv kot zahtevna matematična enačba. Ob prvi najavi začetka vkrcanja se – misleč, da bo letalo poletelo takoj, ko bo njihova zadnja plat krasila zapovedani sedež – ljudje zbašejo v kolono pri izhodu.
Ročna prtljaga
Sorodna kasta "prerivačem" ima pogosto težave z zaznavanjem prostornine. Namreč, ko v omarico nad sedežem želijo stisniti očitno preveliko torbo, se ne pustijo motiti, pritiskajo, tlačijo, rinejo, tolčejo in vzdihujejo – vse v upanju, da se bo omarica magično povečala. Zanima me, kako nežno je ravnal (internetno slavni) potnik iz Miamija, ki je v torbi tihotapil truplo svoje mrtve mame.
Strošek prevoza trupel je izjemno drag. Pogrebnikov, ki urejajo vozovnice za tiste, ki si jih sami ne morejo več in veselo unovčujejo njihove milje, cena vozovnice namreč ne skrbi preveč. Na pomoč rade priskočijo stevardese – katerih beseda kljub kratkim krilom seže daleč. Te sicer združujejo pojavo hostes in avtoriteto natakarice, zato je zanimivo, da se na letalih ni prijela praksa dajanja napitnin.
Stevardese in bolniške sestre
Prve stevardese so bili pravzaprav stevardi, leta 1912 je ta čast pripadla Heinrichu Kubisu. Ta vidno seksistična praksa se je vlekla vse do tridesetih, ko je iz vrst bolniških sester na letalo skočila prva stevardesa, Ellen Church. Le šest let je trajalo, da so kabine povsem zavzele ženske, medtem ko je pogosta prisotnost obeh poklicev v pornoindustriji (in tam mnogo izraženih fantazij) zgolj naključna.
Varnostna koreografija
Medtem ko njihov pomemben prispevek k varnosti in udobju poletov absolutno spoštujem, si ne morem kaj, da se mi ne bi vsaj del njihove službe zdel absolutno monoton in nekoristen. Predvsem varnostna navodila, ki jih potniki ne razumejo, preslišijo ali prespijo, so posebej bizarna. Prikaz natikanja kisikove maske bolj spominja na kakšnega od aktov iz zgoraj omenjenih filmov.
Hkrati pa si ne predstavljam, da bi ob resni drami kdo ravnal po njihovi varnostni koreografiji – v nevarnosti se vklopi refleks, ne umetniški spomin. Stevardi danes še vedno obstajajo, a v manjšem številu. V še manjšem številu pa obstaja vmesna skupina, transeksualne stevardese, ki jih je tajska letalska družba PC Air začela zaposlovati že leta 2011.
Ali je pilot v letalu?
Po uspešnem vzletu sledita samopredstavitev pilota in nekaj osnovnih informacij. Najbrž zato, da potniki verjamejo, da je za krmilom res homo sapiens. Zaradi varnosti je skrit v kabini, kot sosed, ki ga nikoli ne vidimo in skozi kukalo nadzira hodnik.
Gneča na hodniku, posebej pred straniščem, pomeni smo eno: nekdo se je opogumil in se želi včlaniti v neformalni "mile high club", slavni klub pustolovskih potnikov, ki so se odločili v zraku predati mesenim užitkom.
Aplavz za preživele
Pred pristankom v večernih ali nočnih urah se običajno zatemnijo luči, a žal ne zaradi romantične atmosfere. V primeru nesreče – večina nesreč se zgodi pri vzletu ali pristanku, takrat ko dejansko pilotira človek – je namreč nujno, da so vaše oči že pripravljene na temo zunaj, sicer bo morebitna reševalna telovadba še bolj dramatična.
Po pristanku nenavadno pogosto sledi ploskanje kot ob koncu predstave. Ne vem, ali je namenjeno koreografiji stevardes, lightshowu v kabini ali pa so vsi res pričakovali, da bodo strmoglavili. Takoj zatem bi radi poklicali zavarovalnico in odpovedali ravno sklenjeno življenjsko polico, a ne morejo, saj je uporaba telefonov še vedno prepovedana.