Radiografija klientelistične družbe

... (pri nas so te proslave komaj slišne, v skladu s tradicionalno slovensko skromnostjo in zadržanostjo pri komemoracijah, ki pride na dan vsak januar ob obeleževanju Dražgoške bitke ali aprila na Stožicah), se bo mogoče kdo spomnil slovite teze o "koncu zgodovine", ki jo je tedaj lansiral Francis Fukuyama. S padcem komunizma, je provokativno zapisal ameriški politolog, je človeštvo doseglo zadnjo stopnjo ideološkega razvoja – liberalna demokracija je postala dokončni stadij zgodovine. Zdaj se lahko družbe le še približujejo ali oddaljujejo od tega univerzalnega modela in sodili jih bomo po tem, kako bodo pri tem uspešne. Nujno čtivo za beročega Slovenca Zahodna liberalna demokracija mi je nadvse simpatičen sistem; kljub temu priznam, da mi Fukuyama nikoli ni bil pretirano pri srcu. Toda letos, četrt stoletja po dogodku, ki naj bi zakoličil konec zgodovine, je izšla njegova nova knjiga, ki me je prisilila, da sem popravil svoje mnenje o njem. Imenuje se Politični red in politični razkroj. Kot pove že naslov, analizira razloge, ki odločajo o uspehu in propadu političnih ureditev, sistemov in držav. Nujno čtivo za beročega Slovenca v današnjem času, torej. Ko razmišlja o velikih razlikah v uspešnosti evropskih držav, Fukuyama upošteva celo vrsto dejavnikov, vključno tiste, ki jih liberalci radi pozabljajo: denimo moč, nakopičeno v imperialni preteklosti. Obravnava še razlike v kulturnih vzorcih, ekonomskih strukturah in tako dalje. Kak slovenski kolumnist bi mu očital, da pozablja na "narodni značaj" – a pisec teh vrstic mu to z veseljem, pravzaprav z olajšanjem, oprosti. Tisti, ki so ukleščeni v klientelizem in tisti, ki se mu upirajo Fukuyamov sklep je, da glavna ločnica ne poteka med severno in južno, vzhodno in zahodno ali protestantsko in katoliško Evropo. Še manj med "liberalnimi" in "socialdemokratskimi" političnimi kulturami (ali, kot se zadnje čase reče pri nas, med "neoliberalizmom" in "socializmom"). Ne, glavno ločnico vidi med državami, ki so ukleščene v klientelizem, in tistimi, ki se mu uspešno upirajo. Ideja je pravzaprav stara. Ko so liberalci v 19. in zgodnjem 20. stoletju nasprotovali prekomernemu širjenju javnih ustanov (torej temu, čemur danes s plehkim amerikanizmom pravimo "velika država"), tega niso počeli iz sovraštva do širokih slojev prebivalstva, ki naj bi od tega imeli dobiček. Niso hoteli, kot danes slišimo iz ust kakšnega sindikalista, ki udriha čez "neoliberalizem", razbiti družbene solidarnosti in poskrbeti, da bi "bogati postali še bolj bogati, revni pa še bolj revni". Glas tistemu, ki bo ohranil delovno mesto Bali so se nečesa drugega: nastanka svojelastne kaste državnih uslužbencev; birokratskega aparata, ki ne deluje več kot ustroj za zagotavljanje javnih dobrin, temveč kot novi razred, ki uveljavlja lastne partikularne interese. Ki ni več bodisi v službi konkretnih potreb državljanov bodisi zavezan univerzalnim poslanstvom, kot sta znanost in umetnost, ki določajo kulturno vrednost naroda in njegov doprinos v skupno zakladnico človeštva, temveč brani predvsem lastne službe. Ko se to zgodi – npr. konec 19. stoletja v Grčiji ali Romuniji –, pride do izkrivljenja političnega sistema. Stranke postanejo klientelni sistemi, ki zagotavljajo dostop do državnih služb. Množice ljudi, ki na tak način dobijo zaposlitev, glasove namenjajo političnim skupinam, za katere menijo, da bodo ohranile njihova delovna mesta. Politični boj postane spopad med interesnimi skupinami za nadzor nad državnim denarjem. Kdo postaja nervozen in nasilen? Ker naravo takšnega sistema poznam, jojmene, iz neposrednejše izkušnje kot Fukuyama, bi k njegovi analizi dodal: ker je takšen spopad dokaj neugleden (v glavnem gre za grobo komolčenje) in ker ne dopušča prostora za razpravo o resnično pomembnih politikah, se praviloma izteče v pojav, ki ga poznamo pod pojmom "kulturni boj". To je lepša beseda za dimno zaveso v podobi velikih "ideoloških", "kulturnih" in "zgodovinskih" delitev, s katero interesne skupine zakrivajo svojo brutalno prerivanje za davkoplačevalski denar. Zgodovina teh družb je razpeta med kratkimi obdobji lahkega kredita, ko sistem deluje v prešerni brezbrižnosti, in daljšimi obdobji polaganja računov, ko denar presiha, interesne skupine pa postajajo vse bolj nervozne in nasilne. Do službe zaradi politične zvestobe "Produktivni sektorji" družbe v takem disfunkcionalnem sistemu ne najdejo kanalov za demokratično uveljavljanje svojih interesov, zato si praviloma pomagajo s korupcijo. Tisti, ki nimajo te možnosti, pa postajajo vse bolj nestrpni: zato se rojeva sovraštvo in fanatizem, pogosto v obliki zahtev po "trdi roki", ki bo "zadeve že spravila v red". Toda, oh: vedno znova se izkaže, da je "trdim rokam", kakšno presenečenje!, v interesu predvsem kopičenje moči. Avtoritarne epizode se zato vselej iztečejo v obnavljanje istega stanja – nastavljanje "zvestih kadrov", ustrahovanje nasprotnikov … V državnih službah je vse več ljudi, ki so zaposlitev dobili po zaslugi svoje politične zvestobe, zato jim je v interesu, da na oblasti ostajajo "naši". Zato spodbujajo ideološko nestrpnost, kličejo na pomoč velike univerzalne malike in demone, ki nimajo nobenega stika z lokalno stvarnostjo – "Neoliberalizem!", "Socializem!" – in neprestano iščejo notranje in zunanje sovražnike. "Vsi so isti" in umik v zavetje zasebnosti Ker se zgodovina spremeni v izmenjavanje bolj ali manj ciničnih elit – "Ena gospoda dol, druga gor", je govorila moja pokojna nona –, ima to dve posledici. Prvič, kopičijo se globoke osebne in kolektivne zamere, ki vodijo v iskreno prizadetost zaradi kršenja dostojanstva, bodisi s strani nedemokratičnih režimov bodisi zaradi brutalnega oblastnega boja. To prizadetost nato izkoriščajo politične skupine, nosilke "velikih zgodb", in na užaljenosti gradijo svojo politično bazo. In drugič, ljudje, ki ne poznajo drugačne politike, boj za oblast kot tak identificirajo z interesnim prerivanjem. Od tod ocena "vsi so isti", ki vodi v zavračanje politike in umik v varno zavetje zasebnosti, kar pa de facto pomeni legitimacijo sistema. Zgodijo se sicer izbruhi besnega nezadovoljstva. A vstaje in ludizem so varnostni ventili, da bi se vse pomirilo in vrnilo na stare tirnice. Zdaj pa pozor! Prav take družbe so v zadnjih desetletjih najbolj občutljive za fenomen, ki ga zahodni levičarski kritiki z veliko mero pojmovne površnosti in teoretske nedoslednosti imenujejo "neoliberalizem"; vzhodni pa po svoji dobri navadi papagajsko ponavljajo za njimi. Ko politični sistem nima več notranjih vzvodov reformiranja, se začnejo pojavljati zamisli, tuje klasičnemu liberalizmu, da je edina rešitev "outsourcanje" njegovih servisov – ali drugače, popolna privatizacija javnega. Zdaj pa tako: osebno ne vidim kake posebne težave v tem, da država nekatere javne storitve izvaja prek zasebnih institucij, prek preglednega sistema koncesij. Na kar upravičeno opozarjajo kritiki "neoliberalizma", je, da se v disfunkcionalnih ureditvah to praviloma izteče v to, da obstoječe interesne mreže, ki so se že do zdaj napajale iz incestuoznega razmerja s politiko in javno upravo, "razgrabijo" javne servise, maksimirajo donose, stroške pa prenesejo na davkoplačevalce. Politične probleme je treba reševati politično Tako se vzpostavi znameniti "tajkunski" sistem – čemur se je nekoč reklo oligarhija –, ki lahko enako izvrstno deluje v pogojih "neoliberalizma", "državnega kapitalizma" ali pa "neosocializma". Problem "neoliberalcev" – torej tistih, ki hočejo, za razliko od Fukuyame in pisca teh besed, javno dobro na vsak način reducirati na svobodno interakcijo posameznikov na trgu –, je, da hočejo politične probleme rešiti z ekonomskimi vzvodi. Kar je v bistvu zrcalna slika socialistične iluzije, da je mogoče ekonomske probleme reševati s političnimi vzvodi. Gospod Fukuyama in jaz pa misliva, da je treba politične probleme reševati politično. In disfunkcionalnost javnega sektorja, ki sem ga po svojih močeh poskušal orisati v zadnjih kolumnah, je političen problem. Ko pridemo do: "Houston, we have a problem …" Po mojem bi bilo pravilno nekako tako: državljani se prek demokratičnega procesa, s potrebnimi zagotovili za politične manjšine, odločajo, katere javne storitve in dobrine želijo in kako naj se jih zagotavlja (recimo: kakšno naj bo pri tem razmerje med državo in civilno družbo). Temu primerno prilagodijo davčna bremena in v odprtem spopadu odločajo o njihovi najbolj pravični razporeditvi. In seveda obratno: preverijo, koliko virov je na voljo in temu primerno prilagodijo svoje želje. Ko postane javni sektor ključni akter tega odločanja, ko ne gre več za zagotavljanje storitev, temveč za ohranjanje služb tistih, ki storitve nudijo – potem smo pri znamenitem citatu iz filma Apollo 13: "Houston, we have a problem ..." Kako problem rešiti? Ne vem. Iskanje rešitev ni moja naloga. Vem pa, da ga ne bomo mogli niti začeti reševati, če bomo še naprej ostajali ujetniki simptomov, ki jih klientelni sistem ustvarja za svojo ohranjanje – histerije, ideološke nestrpnosti, konformizma, rentniške podkupljivosti, strahopetnega molka. K blaženju simptomov lahko morda kaj pripomorem. Za zdravljenje bolezni bo pa potreben večji, bolj kolektiven pristop.