Prikaz lastne vrednosti

Po dolgem času sem pogledal na Facebook in tam je res vedno kaj novega – drugače ne more biti, če se odvija divja tekma v iskanju najnižjega skupnega imenovalca; dno je vedno dlje od neba, predvsem pa težje osvojljivo. Medtem ko pozitivni rekordi lahko za dolgo ostanejo nedotaknjeni, se pri negativnih dnevno najdejo kandidati, ki najnižjo točko še spodmaknejo.

Skratka, ljudje so množično delili pismo, ki jih je osrečilo in jim ga je poslala sama trgovska veriga Mercator:

"Prejmite svojo BREZPLAČNO Kupon v vrednosti 100 EUR" s pojasnilom "Mogoče unovčiti le z originalnim računom, predstaviti ta kupon na vaš blagajni operaterju, da bo odkupil. Ta kupon se lahko uporabi samo enkrat, bo samo originalni kuponi sprejeti. Ta kupon ni mogoče zamenjati za gotovino. Kupona ni mogoče uporabljati z drugimi kuponov nismo odgovorni za tiskanje ali tipografije napak. © Copyright 2017"

Mir in vojna

Medtem ko so se množice veselile, da se slovenska vizija uresničuje že pred letom 2050, so se še javljali prvi glasovi, ki so stokali in divjali, da jih je Mercator ogoljufal. Zavladal je preplah, sledili so mediji, slovenski del Facebooka sta zajela bes in razočaranje. Očitno smo dobili nekaj, kar nam pripada, a so nam to takoj vzeli. Kdo ne bi bil jezen?

Raje ne omenjam slabe pismenosti, ki zadeva internetno varnost, saj dvomim, da je kje po svetu veliko boljša – a ko sem bral javni komentar ogoljufanca, ki je besnel nad Mercatorjem, kako čuva svojo spletno stran, da so mu jo ukradli in njega nategnili, sem vseeno malce poševno pogledal. Prevara se odvija na domeni "insightsurveys.net/mercator9/" in kdor to zameša za uradno Mercatorjevo stran, temu ni pomoči, četudi zna uporabljati vse strokovne izraze.

Foto: Reuters

Nič ne bom komentiral tega, da se nikomur niso zdele čudne kritične pripombe, objavljene na prevarantski strani, na primer: "Poslali ste napačno darilo, želel sem Samsung ena, namesto tega ste mi poslali iPhone, ampak vseeno hvala." Očitno so avtorji na hitro skupaj skopirali dve prevari, a če nimate priučene dovolj dolge pozornosti, potem začnete z zgodbo, ki vas vabi s sto evri, nenadoma pa preklopi na mobilni telefon in vam se ne zazdi čudno. Aja, kako lahko vadite dolgo pozornost? Z branjem knjig ("v knjižnice včlanjenih zgolj 26 odstotkov vseh prebivalcev", vir).

Slovensko KUPON zdaj evo ga na ti

Slovenstvo je do zdaj poznalo okupacijo: čez mejo so se vsuli tujci in nas oropali. Globalizacija je zadevo spremenila, z Googlovim prevajalnikom vas nategnejo od koderkoli.

Zanimivo je, da so svoj bes nad prevaro izražali tudi tisti, ki sem jih še nedavno bral, kako je treba skrbeti za slovenski jezik, ker ga bodo priseljenci uničili. Če niti v Googlovem prevajalniku ne prepoznate tujca, potem ste lahko brez skrbi.

Tokratni nateg ponavlja teme za mnogo kolumn, ki sem jih že napisal.  Ne bom znova omenil ljudi, ki mi za narobe postavljeno vejico pišejo grozilna pisma in bi za podpičje že metali molotovke (kolumna Slovenski obrambni zidovi), sem pa vesel, da za sto evrov špecerije odkupi vso slovnično čistunstvo.

Prav tako ne bom znova pisal o populaciji, v kateri so vsi odlični, v slovenskih šolah je skoraj tako (kolumna Slovenska odličnost), v kateri gre tudi do 70 odstotkov ljudi študirat, da nazadnje po mednarodni raziskavi tvorijo 77 odstotkov funkcionalno nepismenega prebivalstva (kolumna Dežela, polna patriotizma).

Ne bom omenil, da smo ena od redkih držav, ki ima kulturo kot državni praznik, in še manj si bom dovolil, da odplavam v razpravo o mejah demokracije, torej o tem, da človek, ki to lažno besedilo prepozna kot pravo, prav tako glasuje in odloča o vseh mogočih temah, za katere se je moral dobro pripraviti, preden je šel na referendum, od TET 3 in izbrisanih do bank ter istospolnih porok.

Morda vas na Siol.net zanima tudi:

Mercator opozarja na prevaro

Kdo vse izkorišča osebni stečaj za odpis milijonskih dolgov

Čustva in razum

Pravo vprašanje te kolumne je, kako silne množice niso ugotovile, da gre za poceni ponaredek. Preberite še enkrat dopis, ob katerem so poskočila srca, in jasno vam bo, da gre za prevod, ki ga je opravil računalnik in ga niso spisali v kakšni slovenski reklamni agenciji.

Teoretičen odgovor je zelo preprost: nategnejo nas, ker zadenejo naš narcisizem. Ponudba prileti in naš napihnjeni jaz, tako podcenjen, tako premalo hvaljen, jo čaka kot puščava vodo, kot čevap kajmak. Seveda so me izbrali, pomislimo, ker sem izbran že od vsega začetka! Da, končno! Končno so me prepoznali! Kako poseben, kako zaslužen, kako vreden sem!

Čustveni sistem v naših možganih zavre in podivja od radosti.

To je normalno, ljudje smo.

Ampak zato imamo tudi razum, ki se ob brbotajočih čustvih loti preverjanja. V zgornjem primeru je prevara tako očitna, da še tako nizka količina razuma zadostuje.

Čustveni sistem se lahko užaljen in razočaran začne ohlajati.

Velja staro pravilo: če je novica predobra, da bi bila resnična, potem verjetno res ni.

Velja posodobitev tega pravila: če je novica predobra, potem je verjetno res lažna.

Porečete, pa saj ljudje po vsem svetu nasedajo raznim pismom prevare! Res je. Dnevno nam pišejo žene in sinovi diktatorjev, ki so ravno v nas prepoznali dovolj zanesljivega človeka, da jim pomaga oprati tistih sto milijonov dolarjev. Menda samo v ZDA naivneži izgubljajo več kot deset milijard na leto zaradi te goljufije (vir).

Tudi pri nas smo brali o takih primerih (uradni podatki, posebna spletna stran Varni na internetu), nisem pa slišal, da bi se zgodilo pošiljanje denarja prevarantom.

Koliko smo zares vredni?

Končno sem prišel do tega, kar me pri tej novici zares zanima. O tem v teoriji še nisem bral in hvaležen bom za kakšne napotke.

Prvič sem postal pozoren, ko sem se davno tega pogovarjal s strokovnjakom za trženje, ki je delal po različnih državah in je pripovedoval o tem, kako katastrofalno mu je spodletela prva akcija. Pripravili so čisto resno nagradno igro, skopirali pravila iz ameriškega priročnika, dobitniku ponudili hišo – in nič. Nobenega pravega odziva.

Ko so akcijo ponovili in je bil prvi dobitek digitalni fotoaparat, se je ljudstvo množično odzvalo.

Priznam, od takrat o tem vedno povprašam ljudi, ki organizirajo nagradne igre, in večina se jih strinja: Slovencu ne smeš ponuditi nečesa velikanskega, "bolj je zadovoljen z majhnim", pravijo.

Dolgo nisem vedel, kaj naj s tem opažanjem.

Danes zjutraj, ob noriji z "Mercatorjevimi" stotimi evri za špecerijo, pa sem začel premišljevati.

Zelo poenostavljeno: možgani so sistem. In če obstaja del, ki nas napihuje, seveda obstaja tudi njegovo nasprotje, ki nas postavlja na trda tla. Če torej v gostilni ali na spletnem forumu tolčemo po mizi in se na vse pretege hvalimo, kako bi mi vse to "zrihtali", nekje v nas droben glasek stoka: jej, jej, jej. Upoštevamo ga, ko dobimo priložnost za spremembo – ustrašimo se in gremo nazaj za šank ali tipkovnico.

Med napihnjenim in realnim egom torej obstaja razlika, ki je merljiva.

Če Američan dobi pismo iz Nigerije, da bi mu poklonili 200 milijonov, je napihnjeni ego vesel, saj je samoumevno, realistični ego pa se tudi strinja, češ, seveda si zaslužim te milijone!

Ko pa naš statistični Slovenec dobi to pismo, je napihnjeni ego prav tako vesel, a mu realistični reče: a si nor, kje si pa ti zaslužiš tako bogastvo! In ne trzne. Tako morajo drugi narodi oskrbovati Nigerijo.

Zdaj pa si zamislimo trenutek, ko k prav temu človeku priroma lažni Mercatorjev kupon. Napihnjeni ego ve, da mu pripada, ampak tokrat, za teh sto evrov, pa se upa sprožiti tudi realistični del.

To je žalostni poduk zmešnjave z lažnimi kuponi. Da ljudstvo ni ponorelo za milijoni, marveč za tistim, za kar intimno misli, da mu pripada in da si zasluži: sto evrov v lokalnem Mercatorju. Danes smo torej izvedeli znesek, na katerega ocenjujemo samega sebe pred samim seboj.