Preresni za turizem

Slaba banka je pohopsala večino hotelov v državi in tako so slabibančniki postali glavni igralci slovenskega turizma. Stavit grem, da bančniki niso pravi ljudje, ki bi odpravili tisto, kar zares manjka našemu turizmu.

Pisal sem roman, v katerem je ena od oseb gost hotela in druga lastnik, ter vključil prigode, ki sem jih sam doživel v slovenskem turizmu.

Zdaj pa mi tujci, ki berejo rokopis, pravijo, kako sem si mogel izmisliti tako bizarne anekdote. Nimam srca, da bi jim povedal, da ne gre za domišljijo, marveč slovensko pojmovanje turizma.

Enkrat med pisanjem sem v družbi Mariborčanov obudil nekaj ne prav prijaznih spominov z njihovih koncev. Očitno sem zadel v lokalpatriotsko žilo in izročili so mi darilna bona za "popoln dan na Pohorju". Češ, Miha, stvari so lahko tudi drugačne, pridi in se prepričaj.

Juhu!

Pomlad je tu in poklical sem v hotel, da bi rezerviral termin. Gospa je rekla: "Ha, bone pa kar vrzite v smeti, zamenjali smo lastnika."

Nisem pravnik in verjetno imajo Terme Maribor prav – briga jih za denar, ki ga je pokasiral nekdo drug. Obenem sem vedno mislil, da turizem ni birokratski tek na kratke proge, marveč dolgoročno vzpostavljanje odnosa. Da bodo gostu razložili, da jim bona pravno ni treba upoštevati, ampak ga bodo ravno zato, da pridobijo zadovoljno in redno stranko.

Isti dan me je klicala prijateljica, ki je priletela z druge strani sveta ter seveda prek spleta že daleč vnaprej rezervirala in plačala prenočišče pri drugem ponudniku – je pa res, da na recepciji potem o tem niso vedeli prav ničesar.

Nato sem prebral še pogovor z dr. Majo Uran Maravić, strokovnjakinjo za turizem, o razlogih slovenskega turističnega nazadovanja. Izvzemimo Ljubljano – na srečo je v starem delu mesta vsak dan več turistov, vsaj po občutku. V pogovoru sem izvedel, da je zasedenost slovenskih hotelov manj kot 40-odstotna in da jih je polovica pristala na slabi banki. Dodaten razlog, da ne kupujete bonov in ne rezervirate ničesar daleč vnaprej – lastništvo je očitno nestabilno in vsak nov lastnik pljune na obveznosti prejšnjega. Turist pa potem govori slabo o Sloveniji, ne o lastniku nekega hotela.

Zaposleni prejemajo minimalne plače in jim grozi odpuščanje, torej so sitni in neprijazni. Vsi bi manjšali stroške, tudi vzdrževanja, evropski denar pa porabljajo po metodi zgradi in pobegni. Predvidevam, da so edina vlaganja v večje koše za odpadke, kamor mečejo bone, vavčerje in vse preostalo, za kar so nategnili naivne predplačnike.

Sistemi Nisem strokovnjak za turizem, sploh za slovenskega ne, a k slovenski turistični debati bi imel pripombo. Eno samo, a bistveno, menim.

Podsistemi vedno odslikavajo večji sistem in obratno. Slovenski turizem je pač država v malem. Kot se ta osipa, se osipa tudi on, pa zdravstvo, šolstvo, karkoli želite – in vsak od teh podsistemov vpliva na večjega, državo, da ga potegne še malo nižje.

To je tudi edini način ozdravitve: izboljšati moramo podsistem in postaviti zgled, da je sprememba mogoča, ter upati, da mu bodo preostali sledili.

Pri tem ne smete pozabiti še nečesa: prevladujoča miselnost ne more narediti podsistema, ki bi temeljil na drugačnem načinu razmišljanja. Slovenstvo pač producira podsisteme slovenstva, kaj bi drugega. Zadeve lahko spremenimo le z zavedanjem in potem razumskim načrtovanjem, ne pa z zanašanjem na avtomatizme in "zdravo pamet", kar je ponavadi drugo ime za avtomatiko.

Temelji Kdor je zgrešil dozdajšnje razlage, naj si prebere kolumno Slovenstvo za začetnike. Na kratko, naša ključna beseda je egalitarnost, čutimo strah pred izstopanjem. Izstopanje seveda vključuje vsako razlikovanje – v Angliji, recimo, poznate profil gledališč in približno veste, kaj lahko pričakujete. V Sloveniji tega ni; edina razlika je med državnim in zasebnim financiranjem, ker drugi pač morajo prikazovati več komedij. Predvidevam, da so podobne težave s profiliranjem tudi v turizmu; vsak bi vse.

Spomnim se dogodka izpred davnih let, ko sem še živel na Gorenjskem in spremljal lokalno sceno. Na Bledu so objavili, da je zadosti tega množičnega turizma, od zdaj smo elita! Rečeno, storjeno. Tako sem gonil kolo v Betinov klanec in pozdravil me je plakat, s katerim so vabili na večere vrhunske francoske kulinarike. Igral bo ansambel Podivjani kovači. Veste, težko je sopsti v klanec in se zraven krohotati. Potek razmišljanja mi je bil takoj jasen:

Misel številka 1 (razum): od zdaj naprej smo elita!

Misel številka 2 (nezavedno programiranje): ups, to nam bodo pa zamerili! (zdrava pamet) Naredimo tako, da bo primerno za vse (egalitarnost)!

Rezultat trka teh dveh misli je seveda kompromis: vrhunska kulinarika ob spremljavi narodno-zabavnega ansambla. Če greste po načelu nekaj za vse hkrati, rodite spačka, ki ni všeč nikomur (poglejte kdaj spored RTV Slovenija).

Nato lahko rečete, saj smo poskušali, a kot vidite, ničesar ni mogoče spremeniti.

Sovraštvo do ustvarjalnosti Egalitarnost ne sovraži ničesar bolj od ustvarjalnosti, saj mora neprestano iskati najnižji skupni imenovalec, kar sem opisal v kolumni Rovtarstvo kot ideal razvoja. Preberite o tem, kako sem šel gledat učbenike tujih jezikov. Vse države poudarjajo dela svojih rojakov, od kulinaričnih do umetniških vsebin, le Slovenci objavljamo samo slike narave, kot da sploh ne obstajamo. Strah nas je nalepiti Prešernovo sliko, ker bi mu s tem stoletje in pol po smrti priznali, da je bil nekaj posebnega (zdaj že vpijete, da je bil pijanec – točno o tem govorim).

Ker je to globoko v nezavednem, se seveda dogajajo zanimiva trčenja med miselnostmi.

Prav zdrznil sem se, ko sem opazoval naslednji prizor: velik slovenski promotor je ponosno položil na mizo pladenj s pravkar kuhano kranjsko klobaso in ponosno pokazal nanjo. Tuji turisti so se nagnili naprej, da bi bolje videli. "Kranjska klobasa!" je še enkrat, glasneje, ponovil promotor. Turisti so še kar buljili. Trenutek molka, trenutek zadrege. Tudi promotor je začutil, da je nekaj narobe, vendar ni vedel, kaj. Zgodil se je kratki stik, ki ga je promotor potem razrešil z rezanjem in deljenjem koščkov.

A kaj se je zgodilo?

Ponovimo osnove slovenstva: prisegamo na predmete, hardver, in sovražimo ustvarjalnost, softver.

Promotor je na mizo dal klobaso, torej hardver. In s tem je bila zanj promocija končana.

Turisti pa so pričakovali še softver, zgodbo.

Glavna težava slovenskega turizma je v tem, da nima zgodbe.

Za evropski denar sezidamo hotel, pokažemo gostu, kje je narava, in adijo, ne gnjavite nas več.

Človeški možgani pa so narejeni za zgodbe.

Kranjska klobasa, ponovitev Predstavljajte si, da promotor položi klobaso pred turiste in začne pripovedovati zgodbo o tem, kako so jo izumili. Pred davnimi časi so v gozdovih živeli rokovnjači, Robin Hood, saj veste? Klobase so zato morali špiliti z vejicami, saj niso imeli drugega.

Obliko pa so naredili primerno temu, da so jih lahko nosili na puškinih ceveh. In potem, nekega dne … (Bla, bla, bla …)

Seveda ste pomislili, da take neumnosti pa še ne. In ko boste odpotovali na Škotsko, boste šli gledat Loch Ness. Videli boste kolone avtobusov, kako se ustavljajo ob jezeru, turisti z vsega sveta pa stojijo na obrežju in buljijo v vodo.

Buljijo v zgodbo.

Tam ni videti ničesar, razen zgodbe.

In zaradi nje Škoti služijo milijarde.

Pojdite kdaj v Jeruzalem. Vodnik bo nenadoma pokazal na pesek pred seboj in rekel: "Tu je Jezus pod križem prvič pokleknil." Množica turistov bo padla po tleh in jih začela poljubljati. Ste res prepričani, da se je točno na tistem mestu Jezusovo koleno dotaknilo peska?

Prav tako konec tedna v New Yorku ni dopust med tistimi groznimi stolpnicami, marveč v spominih na zgodbe ameriških filmov.

Postojnska jama Glede na zgodovinske okoliščine je mogoče, da smo danes še posebej brez zgodb, saj prejšnjih ne ločimo od ideologije. Kot otroka so me na šolskem izletu peljali v Postojnsko jamo in poleg naravnih lepot (kratkega krila neke sošolke) se spomnim le zgodbe o partizanu, ki je šel minirat nemško skladišče bencina in potem, ne spomnim se, koliko dni, blodil po temi.

Oni dan sem se vrnil na prizorišče slovenskega turističnega bisera in te zgodbe ne povedo več. Pravzaprav ne povedo niti ene. Le recitirajo podatke o hitrosti rasti kapnikov, pronicanja vode itd., kot bi bil na kongresu računovodij ali pa bi že pristali pod oblastjo finančnikov trojke.

In potem vam rečejo, kakšen fenomen je narava, ki je izvotlila tako jamo. Nič proti temu, da je ustvarila narod, ki se boji zgodb.

Ni zgodbe, ni turizma Dušan Šarotar je napisal zgodbo, v kateri junak ponoči vidi po dnu Bohinjskega jezera voziti osvetljen vlak. Je ta zgodba natisnjena v prevodih in postavljena v vse hotelske sobe tam okoli? Ni, seveda. Ko sem jo nekoč omenil nekemu tamkajšnjemu hotelirju, me je pogledal izpod čela in rekel, da so resni ljudje, s takimi traparijami se ne bodo ukvarjali.

Pravzaprav smo preresni ljudje, da bi se s turizmom sploh ukvarjali. Tudi po Ljubljani že slišim vzdihovanje, da je turistov res preveč, naj odidejo – in nam denar le nakazujejo?

Resnica, laž? Če porečete, čakajte malo, zdaj naj bi si pa zgodbe kar izmislili? Seveda. Lagali? Seveda. Če ste verjeli dr. Trstenjaku, da je bistvo slovenstva poštenost, potem lahko verjamete tudi, da so rokovnjači obešali klobase po puškah. Resno: prezir do softvera je v resnici strah zatiranega podložnika, ki ve, da so gospodarjeve besede zastonj in da šteje le kamen, ki ga drži v rokah.

Čas je, da se ga znebimo.

Ta trenutek mora pristojno ministrstvo razpisati natečaj za zgodbe, s katerimi bomo podložili slovenske naravne znamenitosti in ustvarili še kakšno zraven. Potem je treba te zgodbe ponavljati vsaj stoletje, da postanemo turistična velesila. Ampak začeti je treba zdaj. Končno enkrat.