Prazni prazniki

Pripravljal se je božični večer. Kot neskončna rola toaletnega papirja, ki je ušla s tečajev, mi je mimo oči drsel seznam tvitov. Ne vem, katera neumnost je spet bila, hotel sem se že vmešati, pa sem si rekel, da si bom na sveti večer dal mir.

Mir se je potegnil v božični dan. Praznik. Prazen je bil dan brez novic s Twitterja in Facebooka. In nobene abstinenčne krize. Nobenega strahu, da bi mi kaj ušlo, nobene potrebe, da moram deliti novico, da moram opozoriti na neumnost, da moram pogledati, ali so kakšne reakcije … Nič.

Čisto drugače, kot vas strašijo, ko vam razlagajo o odvisnosti od interneta in mobilnih telefonov. Ludisti vedno najdejo razlog, da so proti kakšni tehnološki novosti, in medicinski razlogi so najbolj strašljivi. Zaskrbljenost intelektualca zmeraj deluje bolj modro kot brezbrižnost telebana. Niso se mi tresle roke, dobro sem spal, imel sem dober apetit tudi brez vpetosti v svet dogodkov s Twitterja.

Lažnive novice

Tisti dan sem na dušek prebral knjigo Petra Jančiča Lažnive novice. Nujno branje za vse, ki berete slovenske časopise in gledate poročila slovenskih televizij. Če lahko pogoltnete rdečo tableto. Če lahko prenesete resnico. Če lahko jeste od drevesa spoznanja dobrega in zlega.

Zadnji trije čeji so ikonični primeri človekovega spopadanja z resnico. Išče jo, pa ni čisto prepričan, ali je zanj dobra. Prvi če je iz filma Matrica. Rdeča tableta pomeni soočenje z resničnostjo, modra življenje v iluziji, v matrici. Drugi če je iz filma Vsi dobri možje. Da ne prenese resnice, je Jack Nicholsson zabrusil "snowflake" odvetniku Tomu Cruisu. Zadnji je iz Svetega pisma. Rdečo tableto so Jančiču servirali ob odpovedi.

Po branju Jančičeve knjige ne samo, da mi ni bilo do branja Twitterja, celo gledanje poročil sem začel preskakovati. Saj Jančič ne pove nič posebej novega, ampak zbran je pač jagodni izbor lažnivih zgodb iz medijev, to je tistih medijev, ki cepetajo, da brez njih ni demokracije. In mi jih celo plačujemo.

Knjiga mi je tudi dobra popotnica za sodelovanje v visoki skupini za "fake news", v katero sem povabljen. Ustanovila jo je evropska komisarka Maryia Gabriel. Politiki bo predlagala, kaj je Evropi storiti proti lažnim novicam.

Konkurenca za članstvo je bila huda, predvsem zaradi "deležnikov", ki upajo, da jim bo politika omogočila preživetje na medijskem trgu in zatirala spletno konkurenco, in seveda vseh tistih, ki bi komandirali z novicami. 

Sama ideja "spopadanja" z lažnimi novicami se mi zdi globoko vprašljiva. Oblika spopadanja z novicami je na primer cenzura. Prijetno sem bil presenečen, da sem bil izbran, ker sem v prijavi odkrito napisal, da imajo ljudje pravico razširjati in brati lažne novice. Morda pa Evropa le še ni čisto taka kot Slovenija.

Nadaljevanje posta

Medijsko, tviteraško in facebookovsko se nisem postil samo na božič, podaljšal sem najprej do novega leta in potem še do praznika Svetih treh kraljev. Z lahkoto. Tu in tam so me našla kakšna poročila, prek aplikacije Feedly me je doseglo od 5 do 10 novic na dan iz Slovenije, prek Flipboarda sem spremljal, kaj se dogaja po svetu. Bil pa sem samo bralec.

Spomnim se pritoževanja, da Janša ni dal dovolj ostro desnega intervjuja, direktorici SDH so, "imagine my shock", povečali plačo, vsi negativci v Poslednjem Jediju so zdravi beli moški, Erjavec je na novega leta dan plaval v Piranskem zalivu, Trump prodaja knjigo in ljudje v Oregonu si smejo na črpalkah sami natočiti bencin.

Morda si ga celo morajo in morda je bilo z Erjavcem nekaj drugega. Objavljal sem fotografije na Instagramu, to je na tistem omrežju, kjer skoraj ni politike in kjer so do pred kratkim tudi politiki dali mir s politiko. No, ni več tako, ampak vsaj prerekanja tam ni.

In nobenih težav. Nobene srbečice v prstih, da bi se s kom prerekal. Nobene nujne potrebe, da bi opozoril na to ali ono zgodbo. Počutil sem se odlično. Pravzaprav vsak dan bolje. Glava se mi je zbistrila. Koža zravnala. V podplate sem se manj potil. Doma smo se začeli pogovarjati med seboj. Skratka, tule bi moral prepisati navdušenje nekoga, ki je nehal jesti sladkor. Ali meso. Ali ki je postal vegan. In nekam v tale odstavek postaviti značko, da se tam začne sarkazem. Verjetno pri podplatih.

Brez bizarnih novic iz naše politike, na Twitterju in brez njega, so bili prazniki taki, kot naj bi bili – prazni. Prazni norosti s političnega vrha uradnih vladnih in strankarskih računov in anonimnežev z družbenega dna. Prazni zaskrbljenosti, kam te norosti vodijo. Prazniki, skratka.

Praznikov je zdaj konec.