Plebeizacija

Že zdrava pamet nam pove, da tako, da zagotovimo pozitivno sosledje med sposobnostjo na eni ter vplivom in močjo v družbi na drugi strani. Če imamo sposobnost na x-osi (neodvisna spremenljivka) in vpliv/moč na y-osi (odvisna spremenljivka), bi moral biti naklon krivulje 45 stopinj. Seveda pa se takoj postavita dve vprašanji: kaj je to "sposobnost" in kdo je tisti, ki jo bo presojal.

Meritokratični ideal (pozitivna selekcija) To je meritokratični ideal. V starejši antični zgodovini rimske civilizacije in še v času Julija Cezarja (100–44 pr. n. št.) ter prvega triumvirata (59–53 pr. n. št.) je bil uveljavljen način pozitivne selekcije, pri kateri je bilo merilo napredovanja za vse od Cicerona do Cezarja, od Pompeja do Kata itd. eno samo: koliko so doprinesli k dobrobiti rimske republike.

Bistveno je na primer bilo tudi, koliko in kaj so k temu doprinesli posameznikovi predniki, kandidat je moral biti torej iz dobre družine. Dokler so ta merila globalno delovala, je bila rimska civilizacija v razcvetu. Potem pa je Mark Avrelij (121–180 n. št.), ki je bil najbolj meritokratski (in asketski) ideal vladarja, naredil napako ter svoje nasledstvo kot prvi cesar prepustil svojemu nesposobnemu in kapricioznemu sinu Komodiju (Commodus, 161–192 n. št.). S tem se je začel propad rimskega imperija.

Nasledstveni kapitalizem Zanimivo je, da je tudi moderna kritika "nasledstvenega kapitalizma", ki prevladuje v mediteranskih kulturah (Francija, Španija, Portugalska, Italija) – v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami –, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega podjetja (vir). To se navezuje na stopnjo medsebojnega (ne)zaupanja v družbi, kar pomeni, da gre v kulturah, kjer je ta stopnja nizka, praviloma zaupati le družini in sorodstvu (vir). V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.

Komunistično iznakaženje meritokoratičnega načela (plebeizacija, reagrarizacja) Težava v nekdanjih komunističnih državah pa je – kot to na več mestih zelo previdno poudarja francoski zgodovinar Marc Ferro – plebeizacija (vir). Svoje čase smo govorili o socialistični negativni selekciji in upali, da bo v novi državi prevladala pozitivna selekcija. Tu je treba stopiti korak nazaj.

Za komunizem, ki je izhajal iz zavisti (Nietzschejev ressentiment) nižjih slojev v Rusiji, je bil značilen militantni egalitarizem. Ker je uravnilovka potrebna tistim, ki so manj sposobni, pa je dobesedno vsaka militantna egalitarnost vedno nasilje nad sposobnimi.

To je bilo v socializmu na vseh področjih očitno in negativna korelacija med sposobnostjo in družbenim vplivom/močjo je na koncu tudi uničila ves sistem: najprej v Sovjetski zvezi in potem še povsod drugje. Posledice te plebeizacije – Vesna V. Godina temu pravi "reagrarizacija" – pa občutimo danes.

Povedano drugače, kmečkih obrazov naših "vodilnih", ki jih vidite na televiziji, če ne bi bilo 50 let komunistične uravnilovke, sploh ne bi bilo. Ironično je bil prav socializem tisti, ki je – predvsem najbolj desnim – sploh omogočil, da so prišli s kmetov in se uveljavili. Če ga ne bi bilo, se ne bi.

Tragedija slovenske osamosvojitve, kot jo opisuje Urban Vehovar (predmodernost, obmodernost), je v tem, da nam vladajo kmetje v kravatah. Jasno, zaradi lastnega ressentimenta budno pazijo, da se jim ne bi kje naselil kakšen meščanski obraz.

Tragika osamosvojitve Kaj se je zgodilo? Ko je avantgardno vlogo manj sposobnih (partije) zamenjala demokracija, je bila plebeizacija (reagrarizacija) že dolgo na sceni, ljudje pa so po 50 letih hujskanja zoper meščanske ljudi volili po logiki najnižjega skupnega imenovalca.

Struktura se obnavlja s sebi enako strukturo, to je železni zakon sociologije. No, to je sicer za demokracijo običajno, le da je v vzhodnoevropskih državah čutiti vpliv ljudi, ki na Zahodu nikoli ne bi prišli do izraza. Tako je bila samostojna Slovenija od vsega začetka podvržena negativni selekciji, ki je bila – spet ironično – celo hujša, kot je bila v prejšnjem sistemu. Od tod torej sedanja plebeizacija in dejstvo, da v tej državi nič ne deluje in da se dogajajo katastrofe, kot je bila na primer tista z arbitražo.

Demokracija in meritokracija Meritokratičnemu načelu, kot smo ga opisali zgoraj, seveda nasprotuje demokratično načelo – točno toliko, kolikor je to podvrženo logiki najnižjega skupnega imenovalca. To pa ni samo slovenska težava. To je težava vseh demokracij. V kapitalizmu naj bi bila logika trga tista, ki naj bi uveljavila meritokratični princip. Na trgu in v konkurenci naj bi uspelo tistemu, ki je sposobnejši. Danes sta zato merilo za tržni uspeh siva materija in ustvarjalnost.

Tudi v rimskem imperiju je bilo tako. Politično je uspelo tistemu, ki je bil kot vojskovodja in kot politik zakonodajalec, na primer Julij Cezar, najbolj zaslužen za dobrobit celotne družbe. Pri nas bi bilo vse drugače, če bi ljudje znali voliti tistega, ki je za družbo lahko najkoristnejši. Če se to z menjavo generacij ne bo spremenilo, bo prevladala plebeizacija. Jasno, ena od posledic je tudi odtok meščanskih obrazov (beg možganov) na Zahod, kjer te težave ni. Kot je politično nekorektno dejal rimski pesnik Horac: "Odi profanum vulgus et arceo ..."*

*Sovražim nerazgledano rajo, držite jo stran od mene.