Ostali boste brez hlač

Velike odločitve iz mešanih motivov morda na prvi pogled delujejo priročno in racionalno (dve muhi na en mah!), dolgoročno pa dejanje iz mešanih motivov ni kot čustveni zgodovinski naboj, ki bi s svojo jasno barvo in svetlobo še desetletja ali celo stoletja dedičem pomagal ohranjati smer in orientacijo.

Naši nekdanji vshodnoevropski sotrpini so imeli glede tega več sreče – preprosto in enoznačno jim je prekipela enopartijska diktatura (celo Čehi in Slovaki glede tega nimajo dilem, čeprav so zraven še mimogrede dobili državo) in posledična beda, zato so stopili na novo pot in jih danes niti malo ne mika stopiti nazaj. Kar ne pomeni, da se na novi poti morda ne bodo zapletali v različne družbene deviacije in neposrečene eksperimente, ampak to bo vseeno del novega življenja, nove poti.

Slovenija kot mamin sinček

Slovenija pa je s svojo kombinirano demokratično-nacionalno revolucijo podobna maminemu sinčku, ki se rešuje svoje tiranske mame s tem, da se poroči. Namesto da bi najprej razrešil odnos z mamo in se osebnostno osamosvojil, izbere žensko – rešiteljico, da ga ona "osamosvoji". Posledice so, upam, večini bralcev jasne. Tak moški se vnaprej odreče svoji (potencialni) moškosti in postane nemočna žoga, ki si jo podajata dve neizpolnjeni ženski.

Njegovega tarnanja o tem, ali mu je (bilo) bolje na eni ali na drugi strani, pa običajen moški ne more poslušati niti tri minute, ne da bi nemočnega revšeta začel nejeverno gledati kot absolutnega tepca iz drugega vesolja.

Približno tako gledajo zahodnjaki Slovence, kadar začnemo tarnati o dobrih časih enopartijske diktature.

Kaj vas niso zapirali zaradi izražanja osebnih mnenj? Kaj vas niso kot lačne psičke nenehno držali v vrstah za bencin in za državnimi mejami, da ste se slinili in sanjali o ničvrednih cunjah iz džinsa in zabojih riža ter kakšni pomaranči? Kaj ni v desettisočih družinah, ki so jim objestni in oblastiželjni partijski mladeniči pobrali premoženje ali še kaj več, vladal zapovedan molk, da ne bi otroci, ki v šoli in na dvorišču ne znajo molčati, naprej povedali kaj takega, kar bi nato onesrečilo celo družino? Kaj se niste skupaj z drugimi vzhodnoevropskimi narodi uprli enopartijski diktaturi in se odločili za demokracijo?

"Ne, mi smo se odločili za Slovenijo."

"Aha," reče potem tisti, ki je v svojem površnem posploševanju do takrat mislil, da smo se podobno kot Poljaki in Čehi in drugi Vzhodnoevropejci v devetdesetih odločili za demokracijo, čeprav v nesrečnih okoliščinah državljanske vojne.

In če tarnamo naprej, naš sogovornik umolkne, podobno kot obzirno umolkne vsak običajen moški po dveh minutah tarnanja poročenega maminega sinčka, ki že deset let ne ve, kje mu je bolj hudo, pri mamici ali pri ženi

In človek nenadoma razume, zakaj pri nas že četrt stoletja privatiziramo gospodarstvo, pa je še vedno vse pod kontrolo vlade in koalicijskih veljakov. Razume, zakaj četrt miljona Slovencev čaka na zdravstvene preglede, čeprav imajo zagotovljene vse zdravstvene usluge.

Razume, zakaj se ljudje dvajset let šolajo brez pespektive, da se bodo s pridobljenim znanjem preživljali. Samospoštovanje tistih, ki se niso imeli možnost odločiti za realnost, niti nimajo čustvenih dediščin takih odločitev, je nizko. Tako nizko, da se lahko z njihovo usodo igra vsak diletantski birokrat, pa se mu nihče ne bo zares uprl, saj nima notranjega občutka, da je realnost, ki jo živi, zares njegova.

Slovenci nismo generatorji zgodovinskih vetrov

Na žalost se zgodovinski vetrovi in priložnosti ne pojavijo, kadar bi jih kdo mogoče želel. Slovenci pa sploh, že zaradi velikosti, nismo generatorji zgodovinskih vetrov. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je ob razpadu Sovjetske zveze zgodil trenutek, v katerem se je vzhodnoevropski enopartijski svet osvobajal iz enopartijske diktature v demokracijo.

Tisti narodi, ki so zgodovinski veter uspeli zajeti s polnimi jadri, so uspešno in predvsem pri sebi doživeli demokratični preporod, ki bo ostal jasno in za vse čase zapisan v njihovem čustvenem spominu in enako v čustveni dediščini njihovih otrok in vnukov. Tisti, ki s(m)o prešpricali zgodovinski trenutek za odločitev, s(m)o ostali neprilagojeni v času, ki ni več naš.

V Jugoslaviji smo se v prelomnih trenutkih namesto s takratno evropsko željo po zlomu enopartijske diktature pač ukvarjali z državljansko vojno. To je bilo rešilno za obstoj tedanjih partijskih elit in pogubno za demokratični in družbeni razvoj na tleh nekdanje Jugoslavije.

Brez zavestno doživetega in izpeljanega koraka v nov družbeni red smo vsi nekdanji Jugoslovani z našimi otroci vred ostali prisilni nostalgiki sveta, ki ga sploh več ni. Nikjer na planetu. Novega občutka nimamo, ker ga nismo pridelali, ko je bil čas. Zato starega, čeprav neuporabnega, ne moremo zavreči. In samo to, kar imamo, lahko predamo svojih otrokom.

Zato se bodo bržkone tudi oni, čeprav nič krivi in dolžni, kot zombiji potikali med ruševinami državljanske vojne v državi, ki je več ni. In enako kot mi mehanično, brez energije posnemali kretnje in izpolnjevali ukaze novega sveta, a s čutenjem, ki hibernira v preteklosti, v stari dobri enopartijski avtoritarnosti.

Zato si vsaka politična skupina, ki pride na oblast, zaradi naše čustvene hibernacije v preteklosti ne želi in si niti ne more privoščiti demokratičnih sprememb, ampak zgolj prevzem avtoritatnih mehanizmov oblasti, ki nam že 70 let polnijo naša čustva. Vladar je zgolj ogledalo ljudstva. Bolj ko je naš oblastnik dobronameren, bolj avtoritaren postane. Več kot čuti altruizma v svojih prsih, večjo diktaturo organizira okoli sebe. Bolj ko ga razganja morala, več okradenih in posiljenih se obeta na ulicah.

Zato si ne izberite pravičnika na naslednjih volitvah. Ostali boste brez hlač.