Nika Kovač: Moj prijatelj Miha in ali bo v Anhovem konec umiranja za dobičke kapitala

V življenju počneva povsem različne reči. On je poslovnež, ki je postal okoljski aktivist. Ima veliko družino, živi tradicionalne vrednote in voli verjetno stranke drugačnega političnega spektra kot jaz.

Raznolika referendumska skupnost

Miho sem spoznala kot člana skupine okoljskih organizacij in strokovnjakov. Z večino izmed njih sem v času vodnega referenduma sodelovala prvič. Delovali so v nekem svojem ritmu, govorili so drugačen jezik od nas v Inštitutu 8. marec.

Spomnim se naših prvih sestankov. Srečevali smo se v majhni sobi okoljskega centra. Družil nas je samo skupni cilj: zaščititi čisto in pitno vodo v Sloveniji. Še zdaleč pa nismo delili mnenja o tem, kako naj ta cilj dosežemo.

Miha je bil med tistimi, ki so bili prepričani, da je pomembno o vodi govoriti abstraktno, poudarjati dejstvo, da je voda vir življenja. Verjel je, da je bolje, da se pri tem ne izpostavlja političnih razsežnosti in tudi ne tega, kdo in zakaj je predlagatelj škodljivega zakona, ki mu nasprotujemo. "Referendum je nujen, da zaščitimo vodo. Je pa tudi upor oblasti, ki tak zakon predlaga," smo ponavljali na drugi strani.

Strinjali se nismo tudi glede tega, kako zasnovati našo kampanjo, kakšno javno podobo oblikovati, kako organizirati delovanje terenske mreže. Ure in ure pregovarjanj, včasih tudi prepirov, so nas v Inštitutu 8. marec občasno pripravili celo do tega, da smo ravnali otročje in se odločili, da v kampanji ne bomo več sodelovali. Zaradi vere v vsebino, za katero smo si prizadevali vsi sodelujoči, pa smo z delom vendar nadaljevali, se pogovarjali, usklajevali, prepričevali in naposled našli skupni jezik, kar je nujno za tlakovanje zmagovite poti pri uresničevanju skupnega cilja. Uspelo nam je vzpostaviti raznoliko, a močno in homogeno skupnost. Samo taka skupnost pa je lahko nagovorila k udeležbi tako veliko število ljudi in popeljala k veliki zmagi na referendumu proti škodljivemu zakonu.

Naj Anhovo zadiha! Sredi septembra so Inštitut 8. marec, Civilne iniciative Danes! ter društva Eko Anhovo in Dolina Soče vložile pet tisoč podpisov podpore za predlog sprememb zakona o varstvu okolja. Foto: Matic Prevc/STA

Obljuba prebivalcem Anhovega

Med dolgimi pogovori in usklajevanji sem se z Miho spoprijateljila. Zadržki do njega so izpuhteli. Še posebno me je prevzelo njegovo pripovedovanje o majhni skupnosti prebivalcev in prebivalk Anhovega. Spoznavala sem, da je Miha človek, ki ima zelo rad ljudi v svojem okolju, ki je za svoje sokrajane pripravljen storiti zelo veliko.

V kraje blizu Anhovega se je Miha preselil zaradi ljubezni. Prej tega okolja ni poznal, a postalo je njegov dom. Z žarom v očeh nam je pripovedoval o kristalni reki, čudoviti naravi in prijaznih prebivalkah in prebivalcih. Povedal nam je, da je dolina Soče prva dolina v Sloveniji, ki je dobila naziv evropska destinacija odličnosti.

Miha pa nas je seznanil tudi z drugim obrazom te doline, s tem, da so bila življenja in zdravje prebivalcev in prebivalk Anhovega vedno znova žrtvovana za delovanje tovarne Salonit Anhovo. V tovarni so do leta 1996 uporabljali azbest. Uničil je okolje in povzročil epidemijo raka. Epidemijo, ki jemlje zdravje in življenje ljudem še danes, več kot 25 let po prepovedi uporabe azbesta.

Dolga leta so jim zatrjevali, da je z azbestom vse v redu. Ena od prebivalk nam je v zvezi s tem povedala: "V tovarni sem pakirala azbestne vreče, ob vrečah pa sem imela sendvič za malico. Takrat nam ni nihče ničesar povedal o škodljivosti azbesta. Azbestne vreče smo nosili domov, jih stresli in vanje nabirali krompir. Tudi jaz imam azbestozo. Najprej so mi zdravniki govorili, da so moja pljuča zdrava, čeprav sem vedela, da ni tako."

Njena usoda je ena izmed mnogih. V zadnjih 20 letih so v ambulanti zdravnice Nevenke Mlinar v zdravstvenem domu v Desklah zabeležili 450 rakavih obolenj, najpogosteje rak pljučne in trebušne mrene oziroma mezoteliom, ki ga tipično povzroča azbest. Azbest zato v dolini imenujejo bela smrt.

A s prepovedjo azbesta se industrijsko onesnaževanje Anhovega in okolice ni končalo. Prebivalcem Anhovega je občasno pritekla iz pipe penasta, sivorjava umazana voda, ki je smrdela po apnu, kemikalijah ali cementu. Tovarna Salonit Anhovo in prebivalci so se namreč oskrbovali z vodo iz istega vodnega vira. Prebivalka Deskel nam je takrat povedala: "Mislim, da sta osnovni človekovi pravici, da ima čist zrak in čisto vodo. Jaz pa si moram očistiti solato z vodo iz steklenice. To ni normalno."

Prebivalci, zbrani v društvu Eko Anhovo in dolina Soče, so dejavno sodelovali v referendumski kampanji za čisto in pitno vodo. Izkusili so, kaj taka voda pomeni za življenje ljudi, in posneli video, v katerem so predstavili življenje brez nje. Eden od domačinov nam je po končanem snemanju sporočil: "Prepričan sem, da nas boste po referendumu pozabili, v naši nesreči bomo ponovno sami."

Miha je poskrbel, da se to ni zgodilo. V času kampanje smo se z aktivisti iz Anhovega in Soške doline povezali in spoprijatelji. Postali smo zavezniki in soborci za njihovo pravico do čiste pitne vode in zdravju neškodljivega zraka.

Pravica do pitne vode

Konec poletja 2021, le dober mesec po zmagi na referendumu, smo z Miho ponovno sedeli za isto mizo. Večerni sestanek je bil tokrat kratek in učinkovit. Iskali smo način, kako prebivalcem Anhovega in občine Kanal ob Soči pomagati do neoporečnega vira pitne vode.

Voda, ki je tekla iz njihovih pip, je bila namreč iz vodarne v lasti podjetja Salonit Anhovo. Za vodni vir pa je podjetje uporabljalo tudi črpališče za tehnološko rabo, kar je lahko vodilo do številnih onesnaženj. Na sestanku smo sprejeli odločitev, da bomo skušali s peticijo in podpisi ljudi prepričati poslance in poslanke državnega zbora, da v proračunu zagotovijo denar za izgradnjo vodovoda do novega čistega vira pitne vode.

"Cena zdrave pitne vode za ljudi, ki so zaradi onesnaževanja z azbestom že plačali velik človeški davek, je za proračun zanemarljiva," smo takrat zapisali. V podporo peticiji pa smo zbrali več kot 12 tisoč podpisov in prepričali poslanke in poslance vseh poslanskih skupin, da so glasovali za amandma, ki je zagotovil sredstva za izgradnjo novega vodnega vira za Anhovo.

Nekaj mesecev kasneje me je Miha ponovno poklical. Povedal mi je, da bo kandidiral za župana Kanala ob Soči. Ocenil je, da je to naslednji korak v aktivnostih za zdravo okolje lokalnega prebivalstva. Ob sporočilu, da se je odločil vstopiti v institucionalno politiko, me je malce zmrazilo. Izkušnje z različnimi prijatelji in znanci, ki so vstopili v profesionalno politiko, niso bile vedno dobre. Institucije pogosto spreminjajo ljudi. Pod pritiski kapitala in različnih interesov nekateri niso več ravnali v skladu z danimi zavezami.

Decembra 2022 je Miha postal župan Kanala ob Soči. Poslala sem mu sporočilo: "Ne zafrkni. Ne pozabi na svoje vrednote in obljube ljudem."

Župan Kanala ob Soči Miha Stegel Foto: Matic Prevc/STA

Naj Anhovo zadiha

Prebivalci in prebivalke Anhovega nimajo samo težav s posledicami azbesta in dostopom do čiste in pitne vode. Dihajo tudi onesnažen zrak, vse slabšega za njihovo zdravje od prehoda v novo tisočletje. Cementarna kot gorivo (so)sežiga odpadke, s čimer ustvarja enormne dobičke; več kot deset milijonov evrov skoraj v vsakem od zadnjih let.

Nerazumljivo zdravi pameti imamo v Sloveniji za sežig in sosežig odpadkov zakonsko ureditev z dvema normativoma: za sosežig so dovoljeni bistveno višji izpusti strupenih snovi, nadzor nad njim pa je manjši. Cementarna letno sežge približno 109 tisoč ton odpadkov. Zdravniki opozarjajo na nedopustnost in posledice tega, da so ljudje, ki živijo v že tako z azbestom onesnaženem okolju, izpostavljeni dodatnemu onesnaževanju zraka. Poudarjajo, da je zdravje ljudi življenjsko ogroženo zaradi visokih izpustov strupenih snovi v ozračje.

"Zdrav človek ima sto želja, bolan pa samo eno – biti zdrav. Človek ima dve možnosti: ali poklekne ali pa se bori," pogosto pove Bogomir, predsednik društva Eko Anhovo in dolina Soče. Letošnjo pomlad smo se zato z društvom in lokalno civilno iniciativo Danes odločili, da bomo pripraviti predlog zakona, ki onesnaževanje okolja s sosežigom omejuje, zagotavlja enake standarde kot za sežig odpadkov in enako raven zaščite okolja in zdravja ljudi tako v okolici sežigalnic kot naprav za sosežig. Vedeli smo, da ne bomo prvi, ki si bomo prizadevali za tako zakonsko rešitev. O podobnem predlogu so v preteklosti že glasovali poslanci in poslanke državnega zbora, a ga niso podprli. Niso stopili na stran zaščite ljudi.

Sprejeli smo torej odločitev, da je vredno poskusiti znova, da moramo pripraviti predlog zakona in ponovno nagovoriti poslanke in poslance ter politike koalicije in opozicije v zdajšnji sestavi. Stranke vladne koalicije so se pred volitvami zavezale, da bodo varovale okolje in zdravje ljudi. Za predlog zakona smo začeli zbirati podpise.

V treh tednih smo zbrali več kot šest tisoč podpisov za predlog zakona. Največ so jih zbrali na Goriškem. Maja, ki je po terenu koordinirala zbiranje podpisov, je takrat povedala: "Tudi tokrat so po mestih in vaseh sodelovali srčni in borbeni ljudje. Gospod Štefan je na primer pripravil križanko z geslom 'Naj Anhovo zadiha!', ki je bila na stojnicah prava uspešnica, prav tako ni manjkalo doma pečenih dobrot in druženja za skupni cilj čistejšega okolja. Za tem predlogom zakonom ljudje stojijo in ga podpirajo."

Pa lokalna oblast? Vedela sem, da je to trenutek, v katerem se bo pokazalo, ali se je Miha spremenil, ali je zamenjal ploščo. Interesi lastnikov Salonita Anhovo so se v lokalnem okolju praviloma prepletli z interesi lokalnih politikov in tudi oblastnikov na državni ravni, a ne v korist ljudi in okolja.

Toda tokrat je bilo drugače.

Za predlog zakona, ki smo ga pripravili skupaj z okoljskimi organizacijami, je glasoval občinski svet občine Kanal ob Soči, katere del je tudi Anhovo. Sprejeli so sklep, da podpirajo predlog za izenačitev okoljskih standardov pri sežigu in sosežigu. Ob tem so pozvali poslanke in poslance državnega zbora, da predlog zakona podprejo in "se tako zavzamejo za zdravje vseh prebivalcev Slovenije in odpravijo dvojne standarde pri onesnaževanju okolja in zaščiti prebivalcev, kar sicer določa že 2. člen Ustave Republike Slovenije."

Miha mi je ob tem sporočil: "Podprli smo predlog zakona, ostajamo soborci v boju za čisti zrak in zdravje prebivalcev." Ostal je zvest načelom, izpolnjuje obljube, ki jih je dal ljudem. To me je razveselilo. Ni razočaral, ni popustil, čeprav sem na začetku najinega poznanstva sklepala, da lahko okoliščine omajejo njegova stališča.

Ta teden je predlog zakona dobil potrditev v prvem branju, končno glasovanje pa bo v državnem zboru potekalo na januarski seji. Na številnih točkah v preteklosti bi lahko politiki zaščitili zdravje ljudi in preprečili številne bolezni in smrti v lepem okolju Soče, a tega niso storili. Gledali so stran ali se ob glasovanju premislili in se odločili, da ne stopijo na stran življenjskih interesov prebivalcev in prebivalk Anhovega, v bistvu pa celotne Slovenije.

V novi sestavi državnega zbora imajo ponovno priložnost, da se odločijo za ljudi in naravo. Da dokažejo, da postavljajo potrebe ljudi pred druge interese in pred denar. Da glasujejo po vesti in skladno z vrednotami zdravega okolja, zdravja in življenja ljudi v Anhovem in v Soški dolini.

Na enem od dogodkov Inštituta 8. marec je zdravnica Metoda Dodič Fikfak povedala: "Tragedija je ogromna na tem koncu Slovenije. In nihče se ne dogovori, kako bi končali to tragedijo – to je sramota. Nemogoče je, da se čustveno ne vpleteš v zadevo. Enemu politiku sem rekla, če bi videli človeka dva tedna pred smrtjo, ki bi se želel držati kakršnekoli bilke, ki bi ga rešila – te oči te nikoli ne zapustijo. Ta človek ni ne kriv ne dolžan, da mora tako mlad umreti. To so krivice."

Želim si, da bi poslanci in poslanke koalicije prisluhnili njenim besedam, da bi jih spremljale, ko bodo pritisnili tipko na glasovnici in odločali o usodi prebivalcev Anhovega.

Siolova kolumnistka Nika Kovač Foto: Siol.net