Nenadoma kolesarji

Ena izmed zabavnejših ljubljanskih figur je znanstvenik, ki se že leta vozi izključno z običajnim kolesom. Nekoč je odkolesaril na simpozij v Švico in ko se je vrnil nazaj, je nekdo pripomnil, da bi si za takšno pot vseeno lahko omislil kolo s prestavami. "Prestave so v glavi," mu je odgovoril znanstvenik. Res so, tako kot zavore. Če ne bi bile, bi bilo več ljudem jasno, da je kolo (glede na nabavno ceno in potrošeno energijo) še vedno daleč najhitrejše vozilo.

Zato je razveseljiv podatek o instantnem uspehu mestnega kolesa v Ljubljani. Bicikelj je ena redkih urbanističnih zgodb o uspehu in njenim avtorjem je mogoče oprostiti tudi večletno mencanje pri uvedbi storitve. Ob vseh ekoloških koristih z mestnim kolesom bolj ali manj odpade še strah pred krajo kolesa, kar je v Ljubljani zelo relevanten predsodek.

Vsak dan si v Ljubljani mestno kolo sposodi več kot dva tisoč ljudi, le malokdo sicer za več kot 20 minut, in ker je izposoja za eno uro brezplačna, bi lahko zasluge za množično uporabo mestnega kolesa pripisali prav temu dejstvu. Ampak kdo bi podarjenemu konju gledal v zobe: pomembno je, da se kolesari, da se širi zavest o tem, da je kolesarjenje v mestu, sploh tako prometnem (in tako majhnem), kot je Ljubljana, najboljša izbira.

Sicer se nimam za kolesarskega skrajneža, vseeno pa kolesarim od malega. Zadnja tri leta sem, potem ko sem končno prebolel ukradeno kolo, spet začel poganjati pedala. V tem času se v desetkilometrskem radiu okoli doma z avtomobilom praktično sploh nisem vozil, niti pozimi ne. Edini vložek, ki sem ga za to moral žrtvovati, so bile (ob dobri vetrovki) nepremočljive vrhnje hlače.

Uspeh Biciklja bi nujno potreboval nadgradnjo, ki bi zagotovo spodbudila še množičnejše kolesarjenje. Če se ne motim, je ljubljanski župan že v prejšnjem mandatu obljubil nove kolesarske poti. Stanje z njimi je v ožjem mestnem krogu res klavrno. Če se na primer lahko s kolesom neovirano pelješ po kolesarski poti od Podutika do Novih Jarš, je petkrat krajša vožnja od Gosposvetske do Njegoševe prava grozljivka. Največji sovražniki ljubljanskih kolesarjev so količki, ki avtomobilistom preprečujejo parkiranje na pločnikih, in nadstreški avtobusnih postaj, ki nevarno zožujejo vozno pot.

Predlani je bila v mestni hiši razstava o kolesarski ureditvi v Kopenhagnu. Danci svoje urbanistične ureditve in kolesarsko infrastrukturo uspešno izvažajo, prodali so jo tudi newyorškemu županu Bloombergu: kolesarjenje je v Velikem jabolku v velikem porastu in, medtem ko mestne oblasti načrtujejo, da bodo do leta 2030 uredile več kot tri tisoč kilometrov (ločenih) kolesarskih poti, je v zadnjem letu za več kot polovico poraslo tudi število "kolesarskih" kazni. Največ so jih izdali zaradi vožnje s kolesom skozi rdečo luč in v nasprotni smeri. Ta prekrška sta značilna tudi za ljubljanske kolesarje. Včasih, ko se voziš po kolesarski stezi ob Celovški cesti, se ti upravičeno zdi, da več kolesarjev vozi v prepovedani smeri.

Večja priljubljenost kolesarjenja bi v Ljubljani (ob zanikrni infrastrukturi) hitro pripeljala do drastičnega porasta kršenja prometnih pravil, to pa bi (po zgledu redarskega lovljenja avtomobilističnih prekrškarjev) komu od pristojnih še hitreje dalo idejo, da je treba kolesarske prekrškarje udariti po žepu. Potem kolesarjenje naenkrat ne bi bilo več tako fino in bi imeli še en civilni spopad več. Za to, da bi Ljubljana postala od avtomobilske pločevine bolj osvobojeno mesto, bi torej morala poskrbeti mestna oblast z učinkovitimi urbanističnimi rešitvami in sami kolesarji – tako, da bi v glavi prestavili na "olikano kolesarjenje". Nič od tega ne bi smelo biti pretežko.