Četrtek, 18. 2. 2016, 12.14
8 let, 7 mesecev
Mitja Okorn, režiser filmskih hitov
Redkokdaj se zgodi, da je kak slovenski (pop)kulturni ustvarjalec povsem suveren v tujem kulturnem okolju, tuji državi. Še posebej redko, da ne rečem skoraj unikatno, pa je to na filmskem področju, in sicer tistem njegovem delu, ki se odvija na povsem tržnih temeljih. To pomeni, da se stroške produkcije in promocije celovečernega filma pokriva neposredno s prodajo kinovstopnic in drugih pravic zanj.
Poljska je že tako velik trg, da je to mogoče.
V samo dveh tednih od začetka predvajanja je Planet samskih pritegnil več kot milijon gledalcev oziroma skoraj toliko – prevedeno v številke za gledanost filmov v Sloveniji –, kolikor skupaj znaša obisk petih najbolj gledanih filmov (Titanik, Avatar, Gremo mi po svoje, Smrkci in Ledena doba 3) v Sloveniji v zadnjih desetletjih.
Mitja Okorn (1981) je tisti slovenski filmski režiser, ki se je pred leti odločil, da bo odšel na Poljsko in se kot filmski ustvarjalec poskušal uveljaviti tam. Priznam, bil sem precej skeptičen do tega, ali mu bo uspelo. Za to sem imel kar nekaj razlogov.
Hitro smo končali sestanek. Vprašal sem ju, kdaj začnejo snemanje, onadva pa sta odvrnila, da čez nekaj dni. Zato sem ju odslovil z besedami: "Potem pa ne bom bral vašega scenarija. In tudi vama svetujem, da nikogar ne sprašujeta ničesar več. Zdaj ste tik pred začetkom snemanja, svoj film že imate v glavi in vas bodo taki 'svetovalci', kot sem tudi jaz, samo zmedli. Ne zgubljajta časa tukaj. Pojdita snemat!" Malce poklapana sta odšla, vendar sem bil prepričan, da sem naredil prav. Mitja Okorn je bil takrat star nekaj čez dvajset let.
Naloga te komisije je bila, da slovenskim filmom, ki so bili posneti na takšne ali drugačne gverilske načine, odobri (ali pa tudi ne) sredstva za povečavo digitalne različice filma na 35-milimetrski trak, ki bi omogočal normalno prikazovanje v kinu. To je bilo pred desetimi leti, še v času analognega prikazovanja filmov s filmskega traku. Ogledali smo si tudi film Tu pa tam, ki se mi je zdel čisto simpatično narejen, vendar po mojem mnenju vseeno ni upravičeval kakih sto tisoč evrov vložka javnega denarja v povečavo. Podobno sta menila tudi druga dva člana žirije. Filmu nismo odobrili povečave, kar mi je Okorn potem še nekajkrat poočital, še posebej zato, ker film, ki so mu pozneje odobrili podporo, ni bil nič boljši. Naša zavrnitev pa Okorna in njegovih ni ustavila. Za Tu pa tam se je (tudi finančno) zavzel pokojni režiser Franci Slak, nekaj so dodali Okornovi starši, prepričali pa so tudi kinoprikazovalca Tuš in vsi skupaj so pokrili strošek izdelave filmskih kopij, tako da so film, ki so ga zavrnili tudi na Festivalu slovenskega filma, sprejeli pa v predvajanje na Liffe, spravili v kinodvorane po vsej Sloveniji. Potem pa so z mojstrsko kombinacijo entuziazma in gverilske promocije po vseh mogočih kanalih (še pred časom Facebooka in drugih podobnih platform) dosegli, da je Tu pa tam postal najbolj gledani slovenski film tistega leta.
Mitja Okorn je dosegel svojo prvo filmsko zmago. Še vedno pa sem mislil, da iz njega ne bo nastal pravi filmski režiser. Film Tu pa tam se mi preprosto ni zdel dovolj prepričljiv prvenec in mislil sem, da je šlo za muho enofilmnico.
Bil sem res pozitivno presenečen nad tem, kar sem videl. Čeprav je bil posnet v poljščini in s karakterističnim lokalnim koloritom, so bila Pisma sv. Nikolaju domišljeno narejena božična romantična mozaična dramedija (torej več vzporednih zgodb z različnimi junaki), ki se je zlahka kosala s svojimi angleškimi (recimo Pravzaprav ljubezen) in ameriškimi (na primer Valentinovo, Silvestrovo v New Yorku itn.) konkurenti. Ko smo si ga dober mesec pozneje ogledali še v kinu v okviru službene novoletne zabave tisto leto, so sodelavke brez izjeme točile solze ob romantično-čustveno-humornih prizorih, pa tudi moški smo se temu le težko izognili. Pisma sv. Nikolaju so bila preprosto več kot nadpovprečen film v svojem žanru in samo čudil sem se lahko, kako zelo je Okorn režijsko napredoval od svojega prvenca. Pisma sv. Nikolaju je hitro postal eden velikih poljskih hitov zadnjega obdobja. V kino je pritegnil več kot 2,5 milijona gledalcev ter ob proračunu na ravni dveh milijonov dolarjev (okoli 1,8 milijona evrov) torej približno toliko, kolikor so takrat (vključujoč vse finančne postavke) stali najdražji slovenski filmi, zlahka pokril stroške produkcije in promocije. Okorn je več kot aktivno sodeloval tudi pri slovenski promociji Nikolaja, ki je bil po dolgih letih spet poljski film na domačem kinosporedu in tudi v Sloveniji je postal spodoben hit z več kot 60 tisoč gledalci, kar je številka, ki jo je v tistih letih dosegalo le malo domačih filmov (razen obeh filmov Gremo mi po svoje, Razredni sovražnik in Čefurji raus! po letu 2010 ni bilo nobenega tako gledanega slovenskega filma).
Okorn pa ob promociji Nikolaja seveda nikoli ni pozabil omeniti, kaj mu je nekoč na njegovo vprašanje, zakaj niso hoteli podpreti in odobriti njegovega Člana, odvrnila nekdanja ministrica za kulturo: "Mitja, zate me ne skrbi, ti se boš že znašel. Mi moramo poskrbeti za tiste, ki sami tega ne zmorejo!" Njene besede v zvezi z Okornom so se izkazale za preroške. Denar za slovenske filme pa še vedno pogosto dobivajo tisti, ki si tega nikakor ne zaslužijo.
Planet samskih je tako še en izvirni presežek iz tega hibridnega žanra ljubezenskih zapletov z mnogo preobrati, ki se ga iz komercialnih razlogov običajno sicer poimenuje romantična komedija, vendar (vsaj pri obeh Okornovih filmih) dejansko spada v žanr komičnih melodram. Če so bili (poljski) filmski kritiki pri Pismih sv. Nikolaja še nekoliko zadržani, so pri Planetu samskih njihove ocene zelo visoke in Okorn si je tam že prislužil vzdevek Kralj romantične komedije. Vroče je bilo tudi pred nekaj dnevi v filmskem Berlinu, kjer se je za pravice za ameriško različico filma potegovalo več konkurentov. "Bo Planet samskih igral tudi pri nas?" sem ga vprašal, potem ko sem mu čestital za to, kar mu je uspelo narediti tudi v drugo. "Težko rečem," je samozavestno odgovoril, "poljski producenti nimajo ne vem kakšnega interesa za to. V Sloveniji lahko film 'naredi' maksimalno sto tisoč gledalcev, kar je malce več kot enodnevni obisk na Poljskem. Morda se lahko to izpelje, če se bo kdo angažiral in ponudil ustrezen denar …" "Kaj pa bo tvoj naslednji projekt?" sem vprašal Okorna. "Pojma nimam," je odgovoril v svojem ležernem slogu, "imam štiri svoje scenarije. Na Poljskem mi ponujajo vse mogoče. Dogaja se tudi nekaj reči v Ameriki. Bomo videli. Najprej pa se moram spočiti, ker sem povsem izčrpan." Tudi tokrat mu za ta izjemen rezultat in uspeh ni čestital skoraj nihče od slovenskih filmskih režiserjev.