Miha Mazzini: Slovenska družinska sreča

Okoli sto učencev višjih razredov osnovne šole mesta blizu Ljubljane je v anketi izbralo svojo glavno vrednoto. Rezultate vidite na spodnji tabeli in če začnemo z desne, za mladostnike denar ni vrednota, poštenost pa tudi ne. Eden je izbral vero (ne vemo, katero), trije resnico, velika večina pa, pazite, "družinsko srečo".

Po pravici povem, da ne vem, kaj si je sestavljalec ankete pod tem predstavljal, in prav tako ne vem, kaj so razumeli anketiranci. Upam, da odsotnost prepirov, pretepanja in podobnega. Mogoče pa tudi to, da lahko gredo skupaj na počitnice in se znajo poveseliti.

Ne spreglejte, da so odgovarjali ljudje v letih, ki so izrazito obrnjena navzven, v svojo družbo in okolico, a je prijateljstvo končalo šele na tretjem mestu. Torej njihov pogled ostaja usmerjen domov, prilepljen ob starše.

Miha Mazzini: Kdo je pravi domoljub? 

Družine na smučanju

Na anketo sem se spomnil ob začetku teh zimskih počitnic, ko sem na letalu v tujini ugotovil, da sedim med samimi Slovenci. Takoj sem se seveda potuhnil in naredil nemca, kajti ni lepšega kot tujec sedeti med slovenskimi družinami in opazovati njihove odnose, sploh če pišete kolumne.

Odprava je letela v Aspen, ZDA, smučat za zimske počitnice. Niti enega očeta ni bilo, le matere z odraslimi otroki; najmlajši so bili zagotovo vsaj študentje. Sedel sem ob prehodu, zraven mene krepka moška postava, starost 25+, v Šparti bi bil že star borec, ki bi se počasi pripravljal na upokojitev in ponosno kazal svoje brazgotine. Ta dečko pa je molčal in opazoval mamo, kako lista katalog. Ko je odprla stran z ročnimi urami, je milo in nežno zavzdihnil: "Mami, tudi jaz bi tako ..." Mama ga niti pogledala ni: "Ne, saj že imaš to in to."

Najprej sem pomislil, da je slaboumen. A nadaljnji pogovor je pokazal, da je celo več kot normalne inteligence.

Čez čas je mama prišla do zložljivih koles in iz krepkega telesa ob meni je milo zaječalo: "Mami, tudi jaz bi tako ..." "Ne, saj že imaš to in to!"

In tako sta prelistala katalog.

Miha Mazzini: Slovenska eksplozija ustvarjalnosti

On

O odraslem sinu, ki milo stoka, ne bi izgubljal besed. Biološko smo narejeni za varčevanje z energijo, in če lahko vse, kar si želite, dosežete z milim vzdihom, boste pač vzdihovali, dokler se bo metoda obnesla.

Ko bodo mamo odpeljali v dom upokojencev, si pač morate najti žensko z milimi ušesi, ki jo bo nadomestila, pa je življenje pod streho, kot rečejo.

Statistično drugo najpogostejša oblika bivanja v Sloveniji je mati z odraslim sinom in tudi s tega stališča moji letalski sopotniki niso bili izjema. Foto: Thinkstock

Družine

Menim, da je vzdihovanje mogoče tudi zato, ker so okoli mene sedele klasične slovenske strukture, kot bi bral slovenski roman – očeta ni bilo nikjer, niti enega. Mogoče so bile vse gospe vdove ali ločene, a verjetneje se mi zdi, da so možje z veseljem ostali doma. Naj žena dobi Aspen in smučanje, on pa mir in tajnico.

Statistično druga najpogostejša oblika bivanja v Sloveniji je mati z odraslim sinom in tudi s tega stališča moji letalski sopotniki niso bili izjema.

Predvidevam, da med starši prepirov ni – za mater je tako ali tako najpomembnejša in edina povezava otrok, oče lebdi nekje tam zunaj, skratka, organizirali so se tako, da imajo stikov čim manj, in s tem dosežejo videz družinske sreče. Saj je takih parov povsod veliko, a pri nas morajo vključevati še odrasle otroke. Ti so ponavadi zaščitni zid, včasih pa tudi strelovod.

Če bi starši živeli v smiselnem zakonu, bi seveda otroci šli smučat sami, pa čeprav v Kranjsko Goro, onadva pa bi v Aspen nesla le škatlico viagre.

Miha Mazzini: Sam svoja plenilska država 

Kako preživeti družinsko srečo?

V vsej tej vljudnosti in prijaznosti okoli mene je drhtelo nezadovoljstvo in buhtela pasivna agresija. Mižal sem, poslušal njihove odtenke glasu in čakal, ob čem bo počilo.

Res je, enkrat samkrat: stevardesa je pripeljala pijačo in ena od gospa je naročila viski. Stevardesa je pojasnila, da imajo le vino, ničesar močnejšega, in potnica je zavpila, šokirana in obupana, kar po slovensko: "Kaj, nimajo šnopca?!??" Zavedela se je in raztegnila ustnice v nasmeh: "Seveda, vino bo super."

Zato so trgovine tako polno založene, da pomagajo srečnim družinam priti z enega letališča na drugega.

Predvidevam, da med staršema prepirov ni – materi je itak najpomembnejša in edina povezava otrok, oče lebdi nekje tam zunaj, skratka, organizirali so se tako, da imajo stikov čim manj in s tem dosežejo videz družinske sreče. Foto: Thinkstock

Razvajenost

Geografsko in kulturno smo umeščeni v mediteransko-balkanski svet, kjer je kult matere močan. Pisal sem že o slovenski mami, in ne bom se ponavljal. Rad pa bi povedal nekaj drugega: naj vas ne zaslepi dobro finančno stanje družin, češ, lahko si privoščijo in razvajajo otroke ter jih naredijo odvisne. V strokovni literaturi najdete dovolj primerov revnih mater, ki pač vse naredijo namesto odraslega sina, in si od ust odtrgajo, da mu kupijo čokoladico, na primer.

Premoženjsko stanje ni pomembno, pomemben je cilj, ki ga starši imajo, otrokova odvisnost ali samostojnost, pasivnost ali aktivnost.

Drugo žensko čudo

Tole kolumno pišem zaradi nečesa, kar sem razmišljal, medtem ko je odrasli otrok ob meni milo vzdihoval: ženska zmožnost rojevanja, torej ustvaritve novega življenja, je bila vedno vir občudovanja in zavisti. S to čudežno sposobnostjo so se ukvarjala družbe, religije in umetnost.

A na tistem poletu sem odkril še eno čudo, ki ga je zmožna le mati: ustaviti zmore čas.

Pred dvajsetimi leti je sedela doma, petletni sin ob njej, telo se je dotikalo telesa, toplina se je pretakala in mamica je listala katalog. Sinko je milo zavzdihnil: "Mami, tudi jaz bi to." V tistem trenutku je njena notranjost zadrhtela, telo se je hipno streslo in čustva so vzplamtela. Pomislila je: 'To je popoln trenutek, hočem ga podaljšati v neskončnost."

Ustavila je čas.

Njeno telo se je postaralo, sinovo odraslo.

A čarovnija še traja.

Naslonjena sta drug na drugega, njeni prsti s prvimi starostnimi pegami listajo povsem nov, sodoben katalog, ogromno sinovo telo pa za en sam stavek preklopi nazaj v popoln trenutek in z glasom, ki ga leta niso spremenila, in milo prošnjo, ki se je čas ni dotaknil, reče:

"Mami, tudi jaz bi rad tole ..."