Mateja Malnar Štembal: Kdaj bomo začeli igrati za reprezentanco?

Odrezani deli morajo tvoriti celoto

In ob tem se ne morem izogniti razmišljanju o slovenskem zdravstvenem sistemu, ki se že najmanj dve desetletji spopada s številnimi izzivi. Pogrešam manj besed in več dejanj. Več dejanj v smeri dostopnosti zdravnika. Pogrešam več jasno izraženih mnenj, da sistem ni zgolj zbirka posameznikov/poklicnih skupin in njihovih potreb ali institucij, temveč celovit organizem, ki zahteva skrbno nego in razumevanje vseh svojih delov.

Bojim se, da je odrezanih preveč delov. Vsak odrezani del se trudi delovati po svoje. Občutek imam, da se vsak bori po svoje. Odrezani deli – bodisi fizični bodisi simbolni – povzročajo motnje v tej celoti. Škripajo, se med seboj izrivajo, včasih preveč ukvarjajo sami s sabo in ne s tistim, čemur bi morali služiti. Sem pacient. In nimam občutka, da gre zame. Ne počutim se, da sem v središču (zanimanja) zdravstvenega sistema.

Zgodovina se ponavlja

Veliko svoje kariere sem se ukvarjala s pisanjem analiz in ker zgodovinarji težko zavržemo svoje zapiske, je v mojih predalih nešteto beležk. In včasih med pospravljanjem naletim na zanimive zapise, ki so mi služili za pripravo takšnih in drugačnih analiz.

In kaj vedno ugotovim za področje zdravstva?

Da imam za zadnji dve desetletji skoraj vedno zapisane enake ugotovitve – zdravniki, stavka, zahteve za višje plačilo, preobremenjenost, dolgotrajna pogajanja, izčrpavanje, status quo, pomanjkanje sistemskih sprememb.

Kakor da obstaja enačaj zdravstveni sistem = zdravniki. In da te zanima le višje plačilo za njihovo delo. Če vprašate njih, ni tako. Tudi med mladimi zdravniki ne, čeprav se jim očita, da jih zanima le denar.

Zanimivi so izsledki slovenske študije, ki je bila objavljena v reviji BMC Emergency Medicine. Ta ugotavlja, da študenti medicine in zdravniki generacije Z kot najpomembnejše ocenjujejo ravnotežje med poklicnim in družinskim življenjem, spoštovanje svojih kolegov in akademsko udejstvovanje. Ustrezno plačilo je na devetem mestu prioritet.

Stavki zdravnikov ni videti konca. Foto: STA

Vsi za enega, eden za vse

Na žalost ali pa na srečo sem dokaj dobra poznavalka delovanja slovenskega zdravstvenega sistema. Iz prve roke. Še zdaleč nisem edina. V obdobju, ko sem se spopadala s svojo boleznijo in zdravljenjem, sem spoznala, da zdravstveni sistem ne temelji le na znanju in veščinah zdravnikov, temveč na celoviti mreži podpore, ki obkroža pacienta. Ta mreža vključuje ne le medicinske strokovnjake, temveč tudi številne druge, ki s svojim delom in predanostjo prispevajo k okrevanju.

Zdravstveni sistem so medicinske sestre in zdravstveni tehniki, fizioterapevti, delovni terapevti, reševalci, administratorji v zdravstvenih ustanovah, strežno osebje, psihologi, sanitarno osebje, radiologi, zobotehniki in še bi lahko naštevala. Za predstavo sem naštela le peščico.

Na poti do ozdravitve srečaš mnoge od njih. Ni enega brez drugega. Zato se mi zdi še toliko pomembneje, da ta sistem deluje kot celota. Kot ekipa.

Statistike denimo kažejo, da so bolniki, ki se počutijo varno pred operacijo ter med okrevanjem, pogosto hitreje okrevali in imajo manj zapletov. To udobje in varnost pa pogosto zagotavljajo medicinske sestre in zdravstveni tehniki, ki so tam, da vas pomirijo, poskrbijo za vaše fizične potrebe in spremljajo vaše stanje po operaciji.

To spet lahko potrdim iz prve roke. Pred mojimi operacijami so bile vedno medicinske sestre tiste, ki so me "dale spat", me prebudile iz narkoze, pomagale pri prvih korakih, pritekle, kadar sem pritisnila na gumb, poravnale blazine, dvignile posteljo.

Zadnja raziskava Valicona (november 2023) je denimo pokazala, da Slovenci zaupamo zdravnikom, ne pa tudi zdravstvu. Pri zaupanju v poklice se sicer reševalci (nujna medicinska pomoč) uvrščajo na drugo mesto, medicinske sestre na četrto, zdravniki pa na deveto.

Prav tako ne smemo zanemariti vloge drugih zdravstvenih delavcev, kot so fizioterapevti, delovni terapevti in psihologi. Tudi ti igrajo ključno vlogo pri okrevanju. Tu sta še administrativno osebje, ki skrbi za nemoten potek zdravljenja, in sanitarno osebje. Ti so sicer na videz najmanjši kamenček v mozaiku, pa vendar ne nepomemben.

Vse te vloge in storitve so med seboj povezane in se dopolnjujejo, zato je ključnega pomena, da delujejo kot dobro usklajena ekipa. Ko vsak člen te verige opravlja svojo vlogo učinkovito, lahko to bistveno izboljša izid zdravljenja in izkušnjo pacienta.

Bolniki, ki se počutijo varno pred operacijo ter med okrevanjem, pogosto hitreje okrevajo in imajo manj zapletov, kaže statistika. Foto: Shutterstock

Več denarja – boljše zdravstvo?

Res je, da finančna sredstva igrajo pomembno vlogo pri zagotavljanju kakovostne zdravstvene oskrbe, vendar pa je organizacija dela prav tako ključnega pomena. Pogosto sem bila priča postopkom, ki so se izkazali za dolgotrajne, zamudne in birokratske prav zaradi slabe organizacije dela. V mnogih primerih se je zdelo, da leva roka ni vedela, kaj je prej naredila desna, kar je povzročilo zaplete in izgubo dragocenega časa.

Ali pa se je obravnavalo zgolj en odrezani del in ne celote. Organizacija dela je zelo pomembna v vsakem sistemu. Še toliko bolj v zdravstvenem. Kajti pomanjkanje organiziranosti izčrpava.

Nedavna raziskava Digital Doctor podjetja Mediately je pokazala, da kar 85 odstotkov slovenskih zdravnikov trpi za preobremenjenostjo pri delu. Še bolj skrb vzbujajoče je dejstvo, da se več kot 40 odstotkov zdravnikov resno zanima za možnost selitve v tujino, če bi se jim ponudila priložnost za delo v manj obremenjujočih okoliščinah, 57 odstotkov jih pa razmišlja o odhodu iz javnega zdravstvenega sistema.

Ob besedah o povečanju sredstev pogrešam omembe izboljšanja učinkovitosti, transparentnosti, odgovornosti in kakovosti storitev. Ker se spopadamo z demografskimi spremembami, ki dodatno obremenjujejo zdravstveni sistem, denarja nikoli ne bo dovolj. Delež starejšega prebivalstva v Sloveniji nenehno narašča. Do leta 2050 bo vsak tretji prebivalec Slovenije starejši od 65 let, kar predstavlja dodaten pritisk na zdravstvene storitve, ki so pogosto bolj potrebne v starejših letih.

Zato je ključnega pomena, da se poleg finančnih naložb v zdravstvo tudi sistematično in celovito obravnava vodenje institucij in ekip, organizacija dela ter da se izboljša dostopnost do zdravstvenih storitev.

Išče se vodja reprezentance

Naj bodo moji odrezani deli opomin in poziv k akciji za oblikovanje bolj povezanega, celostnega in človeškega zdravstvenega sistema. Ta naj ne bo zbirka posameznih delov, ampak celovit sistem, ki postavlja zdravje in blaginjo posameznika/pacienta v središče svojega delovanja.

Kot sem napisala za Predsedničin forum na temo zdravstva: potrebujemo družbeno pogodbo za zdravje, ki bi vzpostavila sistem, usmerjen v preventivo, promocijo zdravja in optimizacijo oskrbe. Potrebujemo sistem, v katerem bo človečnost prevladovala nad birokracijo.

Vedno rada spomnim na nizozemski Buurtzorg, ki je pionirska zdravstvena organizacija, ustanovljena leta 2006, z modelom celostne oskrbe pod vodstvom medicinskih sester. Od zagona jim uspeva ustvarjati finančne prihranke in večjo produktivnost. Ernst & Young je denimo ocenil, da bi lahko nizozemski zdravstveni sistem prihranil približno 40 odstotkov, če bi bila vsa oskrba zagotovljena na ta način.

In prenehajmo se pogovarjati o zahtevah posameznih poklicev v zdravstvu, ampak se pogovarjajmo o vsepoklicni reprezentanci za zdravje. Kvalifikacije so že mimo. Zaigrati je treba skupaj. Zdaj.

Kolumnistka Siola Mateja Malnar Štembal Foto: Siol.net