Mali uporniki

Slovenska zgodovina Udarne slovanske sile so se zagnale proti zahodu in njihove najbolj agresivne moči so zarile klin v tuje ozemlje. To smo mi. In potem so ostale obkrožene od drugih kultur in s slabim stikom s slovansko notranjostjo. Antropologija je posledice tujih gospodarjev in avtoritarnih vlad dobro raziskala: narodi ostajajo v stanju otročjosti, neodraslosti, imajo hude težave z odločanjem in dogovarjanjem, skratka, s prevzemanjem odgovornosti, saj je ta za Gospodarje. Kar je pri naših prednikih opazil Matija Čop že pred dvesto leti. Gospodarjeve odločitve so nedoumljive in skrivnostne, otrok vidi le posledice in zato si mora sam najti razlago, ki je vedno zunaj njega. Cvijić je poudaril strahotno vraževernost teh krajev, kar vključuje teorije zarot, torej iskanjem zunanjega krivca. Če berete slovensko zgodovino, neprestano omenjajo židovske zarote, zdaj pa nas napada NATO s kemičnimi izpusti letal. V čem je bistvena razlika med otroštvom in odraslostjo? Slednje vključuje odgovornost. Odrasel je tisti, ki se drži dogovora, izpolnjuje obljube in prevzame odgovornost za svoja dejanja. Zato je Slovenija država zmanjšane odgovornosti – nihče noče biti za nič odgovoren. Iz lastne izkušnje povem: pridete na kak državni urad za X in vedno vam bodo na začetku sestanka prijazno povedali, da oni pa za X v resnici niso odgovorni. Ne, ne vedo, kdo bi bil. Mogoče ... Pod tujimi gospodarji se ne splača delati, saj nam vse poberejo, lahko le tarnamo in igramo na njihovo usmiljenje. Pred sto leti se Reiss ni mogel načuditi, kako malo se dela v krajih, v katerih se je naselil. Egalitarnost je druga znana značilnost skupin, katerih resursi so omejeni, naj si bo zaradi narave ali zaradi Gospodarjev, ki jih okradejo. Člani najlažje preživijo v skrajni uravnilovki, torej enakosti vseh in največ sil posvetijo temu, da ne bi nihče izstopal. Egalitarnost je vedno iskanje najmanjšega skupnega imenovalca, ki ga je že Primož Trubar imenoval "rovtarstvo". Slovenski cilj Skupnost je sistem, ki mora v danih okoliščinah preživeti z najmanjšo porabo energije. Najbolje je biti tiho, poslušno sprejeti Gospodarjev ukaz, vendar ga izvesti na spodnji meji sprejemljivosti, s čim manj truda in čim bolj kilavo. Tudi čim dlje delati, saj bomo drugače dobili novo, mogoče še težje delo. Širše gledano smo od vekomaj trn, zarit med tujce – in ti nas hočejo izdreti! A mi se ne damo! To je naš glavni cilj in smisel! "Stati inu obstati", to je to. Ne pozabite, da so bile že leta 1515 zapisane prve slovenske besede in te so se glasile "stara prauda", torej tisto, kar je minilo, boj za stare čase. Mi hočemo nazaj! Obrnjeni smo v preteklost, ker si mislimo, da smo premajhni za prihodnost. Naša literatura je polna junakov, ki so se dobesedno zakopali v lastno zemljo (Koplji pod brezo), ker mi ne gremo nikamor. Individualizem Poglejmo merljive zadeve naše kolektivne psihologije. Najprej naš izrazit individualizem: "V individualističnih družbah (visoka ocena) ljudje gledajo samo nase in na svoje družine. Na drugi strani pa je v kolektivističnih skupnostih (nizka ocena) vse usmerjeno v družino, kolektiv, državo. Za Slovenijo je ocena individualizma (109+-8) točk in rahlo presega dosežek ZDA (100+-6) točk. V obeh državah je družba torej individualistična." Po raziskavi bi le 3 odstotki Slovencev živelo v mestih, 11 odstotkov bi jih živelo v samoti, povsem na samem, brez sosedov, torej. Zato izolacionizem tudi na širši ravni – kriza bo šla mimo nas, globalizacija, kajti zaprte v gorski vasici vse mimoide. Ampak v resnici jih ne; le vedno znova jih preseneti. Pravi razcvet je naš strankarski sistem doživel šele v zadnjem času, ko se je nehal pretvarjati, da se ljudje v stranko združujejo, marveč se le pridružujejo določeni osebi. Tako imamo zdaj one-man-band stranke tega ali onega: stranka Gospodarja tega, stranka Gospodarja onega. Seveda ni čisto res, da nimamo občutka za drugega. Gotovo ste opazili modo, ki se je razširila med politiki, da z veliko nežnostjo in ponosom govorijo o sebi v tretji osebi. To je nova slovenska empatija. Agresija O agresiji sem že pisal, navajam le povzetek raziskave dr. Muska: "Smo torej bolj agresivni, dominantni, uporniški, brezobzirni, grobi, maskulini, sebični, avanturistični, dogmatični in ambiciozni – vse to so sestavine psihoticizma." V navedenih lastnostih močno prekašamo Američane. Ni čudno, da lezemo po najvišjih gorah, plezamo skozi najožje jame, plavamo s krokodili in piranjami ter obožujemo nakupovalna središča. In če ne verjamete, poglejte statistiko rdečih kartonov na nogometnih prvenstvih. Le katera reprezentanca premočno vodi? Slovenija je res majhna, a ne pozabite: strup se skriva v majhnih stekleničkah. Narcisizem Po podatki o narcisizmu prav tako tekmujemo z Američani, tudi pri njih ima 80 odstotkov voznikov sebe za nadpovprečne. Nimajo pa tako uspešnih karier kot pri nas, z našimi 97 odstotki smo zagotovo vodilni v vesolju. Američani brez imperija V individualizmu, agresivnosti in narcisizmu torej dosegamo in celo presegamo Američane – in ti se res zaženejo v kariere, ustanavljajo podjetja, zgradili so imperij, medtem ko je pri nas z istimi psihološkimi značilnostmi večinska aktivnost prejemanje pokojnin, podpor in obiskovanje zavodov. Naša psiha je namreč ujeta v egalitarni sistem, katerega osnovno pravilo je: nikoli in nikdar ne smete izstopati! Ste opazili, kako pogosto slogan o svobodi in enakopravnosti pred zakonom pri nas zapišejo kot "vsi enaki, vsi enakopravni" – kar se našemu nezavednemu "drugačni" pač zdi čisto nespodobna beseda. Našim lastnostnim se je prepovedano izraziti v zunanjem svetu in zato se pač obrnejo v notranjega. V lastnih glavah vse znamo, vse obvladamo, vse bi naredili bolje – le premakniti se ne smemo. Ker ustvarjanje ni dovoljeno, ostaja samo uničevanje: alkoholizem, depresije, prepiri, tožarjenje, tarnanje, družinska nasilja, divji promet, ekstremni športi itd. Skratka, varne oblike, ki nam jih je dovolil tudi Okupator. Ko sem brskal za sodobnimi raziskavami, sem z zadovoljstvom ugotovil, da potrjujejo stoletje stara opažanja antropologa Cvijića, ki je opis mentalitete Balkana strnil v: lenost, egoizem, pretencioznost. Če je dr. Trstenjak kot osnovno značilnost Slovenca izpostavil poštenost, Javoršek visoke moralne kvalitete, sam trdim, da je bistvena lastnost frustracija nad razliko med tem, kar si gradi v glavi, in tem, kar si upa in zmore uresničiti. Torej med realnostjo in namišljeno samopodobo. Če bi v tej državi več ljudi opravljalo ustvarjalno in smiselno delo, ne bi imeli toliko časa kontrolirati svojih bližnjih in sosedov, raven frustracije bi se zmanjšala. Ustvarjalnost Lahko dodam le čudovito pojasnilo, zakaj se bojimo vsega, kar je drugačno in se raje pustimo na smrt dolgočasiti ob vedno istem le zato, ker je to znano in predvidljivo. Takole je zapisal Friedrich Nietzsche: "Medtem ko vsaka imenitna morala izrašča iz nekega triumfirajočega potrjevanja [Ja-sagen] samega sebe, pravi morala sužnjev že vnaprej Ne nečemu, kar je 'Zunaj', kar je 'drugo', kar je 'ne sam': in ta Ne je njeno ustvarjalno dejanje." To znamo: takoj reči ne. Instinktivno, dobesedno iz malih možganov plane ta ne vsakemu, ki je drugačen, vsem, kar je novo. Tu ni razmisleka, kako in kaj, le trzljaj, zato stalno ostajamo v destruktivni fazi in uživamo v tem, da se samouničujemo. Smo "drama queeni", operne primadone, mojstri, kako iz nepomembnosti narediti veličasten problem, iz težave usodo. Prvaki nepotrebnega in samopovzročenega trpljenja. Konstrukcijo smo pomešali z destrukcijo, saj mislimo, da ta prinaša manj sprememb kot prva. Lonec brez pokrovke Prej ali slej bi morala nastati kritična masa ustvarjalnih ljudi, ki nočejo gniti v okovih egalitarizma, a že stoletja obstaja varnostni ventil, ki nevarnost spremembe sproti odstrani: izseljevanje. Iz teh krajev so ljudje vedno odhajali, v Avstro-Ogrski smo imeli celo rekord izmed vseh njihovih dežel. Tako je zapisal teolog Korošec leta 1906: "Naši slovenski izseljenci, ki so namenjeni v večja mesta ali v Nemčijo ali v Ameriko, niso bledi, izžeti, lačni, obupani, marveč krepki, cvetoči, življenja in moči polni mladeniči in najčvrstejše ženske. Ne tako zelo obup, ampak veselo upanje in zavest lastnih sil in moči jih spremlja na žalostni poti iz domovine ... Zavedajo se svojih dušnih in telesnih moči, zavedajo se, da bi s temi mogli napredovati. Doma pa z žalostjo vidijo, da vsa umnost in pridnost ne pomagata, da ni mogoče razviti svojih sil tako, kakor bi bilo treba, in zato hitijo v tujino, kjer mislijo lažje priti do sreče in blagostanja." Slovenija je lonec, v katerem se pripravljajo najboljše jedi – za tujce. Nočemo spremembe! Ker se pri nas rojeva normalna količina ustvarjalnih ljudi in ker smo psihološko naviti za akcijo, je egalitarno ravnotežje vedno ogroženo. Ziblje se na meji, zanj se je treba stalno boriti, pozornost ne sme nikoli popustiti. Zato bomo pač podprli najslabše, ker se bodo najboljši že znašli (= odšli v tujino in pustili egalitarnost nedotaknjeno). Budne oči neprestano pazijo na vsako spremembo in presojajo, če nas mogoče ne ogroža. Vsaka aktivnost je sumljiva, kot je zapisal Govekar: "Tod vlada pasiva!" in prav je tako. Spotikanje in norčevanje iz najbolj sposobnih se zgodovinsko splača – še vedno so odšli ali pa umolknili, sistem se je ohranil. Kot je zapisal časopis Slovenec konec predprejšnjega stoletja: "Mi smo in ostanemo neomajni, če se podere tudi svet!" Lestev sem, lestev tja Vzemimo droben primer, ki se mi zdi šarmanten in mi ga je povedala neka gospodična po enem od predavanj. Obstaja pisarna in v njej uradnici, ki neprestano posegata po pomembnih dokumentih, odloženih v fasciklu na vrhnji polici. Gospe sta majhni, zato v kotu stoji lestev. Uradnica A gre do lestve, jo privleče do police, raztegne, spleza nanjo, vzame fascikel, pogleda, vrne fascikel, spleza na tla, zloži lestev in jo odnese v kot. Potem uradnica B. Pa spet A. In B. In tako dalje, dan za dnem, leto za letom. Nato v pisarno dodelijo praktikantko. Drugi dan mladenka vpraša: "Ja, zakaj pa ne prestavimo fascikla na spodnjo polico?" S tem si je uničila kariero. V istem hipu sta znoreli uradnici: "NE!", češ smrklja, drugi dan v službi in že vse najbolje ve. Sistem obstaja od davnih časov, zakaj bi ga menjali? Praktikantka je poizvedela in v pisarni je prej delala ena sama gospa visoke rasti in ni potrebovala lestve. Razmislimo: uradnica A je torej nadomestila visoko gospo in uvedla lestev. Ker jo je prekladala cele dneve, je zraven hudo tarnala, kako zaposlena je, kako gara, izgoreva, zato ji je šef dodelil v pomoč novo zaposleno. In zdaj sta obe uradnici prenašali lestev in tarnali, zato sta dobili še praktikantko. Po vsem vloženem delu torej gospe lahko pokažeta schwarzeneggerske mišice, učinka pa bolj malo, saj gre večino energije za vzdrževanje obstoječega stanja. Praktikantka lahko vztraja in prijel se jo bo glas, da je težavna, dela zdrahe, gre za neprijetnega sodelavca in ob prvi racionalizaciji jo bodo odpustili ter našli "pridno" uradnico C, ki bo pomagala prenašati lestev in zraven tarnati, da bodo zaposlili še četrto. Ne prezrite, da iz opisa problema sploh ne vemo, kaj naj bi gospe zares počeli, mogoče izdajali kaka dovoljenja? To sploh ni pomembno, nepomembna lestev je prevzela pobudo in zahteva vse delo in čas. Če bi ostali brez nje, bi se takoj pokazalo, da je zaposlenih preveč in da se lahko zaostanki celo zmanjšajo. Če praktikantka stopi do šefa, bo ta le zavzdihnil – hoče mir in red, ne pa žvižgača v svojih vrstah. Praktikantka lahko le zamenja podjetje in nazadnje še državo. Če vztraja, lahko teži nadrejenim, sestankovali bodo leta in leta, najeli zunanje svetovalce, ki jim bodo zaračunali vsaj sto jurjev, in nazadnje bo tisti fascikel pristal na spodnji polici. Praktikantka bo že starejša gospa in kadar ga bo videla, jo bo navdal z grenkobo, saj jo bo spomnil, da je vso svojo mladostno energijo porabila za premestitev navadne mape. Za razvedrilo, kot dokaz razlike med bahavo samopodobo in realnostjo: dajte zdaj iz mentalitete te pisarne narediti Silicijevo dolino ali svetilnik Evrope! Nemci Cankar je za nas zapisal, da smo hlapci. Mislim, da se je motil. Ključen narod za razumevanje naše mentalitete so Nemci, predvsem zato, ker se radi izdajamo zanje. Njihovo osnovno programiranje je verjetno eno bolj zanimivih – v srednjem veku so veljali za narod poetov in pastirjev, zelo nepraktične ljudi. Še leta 1810 je Madame de Staël zapisala, kako čudno je gledati nemške vojake, kot bi bili trgovci ali literati na sprehodu; dobrega pol stoletja pozneje pa so že urejeni stroj, ki zmelje Francijo. Kaj se je zgodilo? Preprosto povedano, dobili so ukaz, naj postanejo tehnično-militaristični stroj in so ga uresničili. Therivel trdi, da v Nemcu tiči vitez, torej človek, ki zvesto izpolni ukaz, kakršenkoli že je. Ne pozabimo, da je bilo vodilo SS-ovcev: "Meine Ehre heisst Treue" (moja čast je moja zvestoba). Skratka, če kot hlapca pojmujemo tistega, ki učinkovito izvrši ukaz, so Nemci hlapci. Mi In ker smo se mi vedno primerjali z Nemci in se hvalili z njihovimi lastnostmi, se že od konca 19. stoletja hvalimo, da smo hlapci. Torej ljudje, ki svojo nalogo opravijo hitro, učinkovito, brez pritoževanja in zanesljivo. Hm, koliko takih sodržavljanov poznate? Mar gospodarsko stanje Slovenije potrjuje teorijo o učinkovitih izvajalcih? Mali uporniki Mi se delamo hlapce, da smo lahko mali uporniki. Da lahko dolgo razpravljamo o tem, kar bi bilo treba narediti, se pritožujemo in potem naredimo le na pol, če sploh. Človek pod Okupatorjem se ne sme upirati Gospodarju v obraz, marveč skrivaj, za hrbtom, na malo. Če zadosti dolgo mečka neko delo, ne da bi ga zares naredil, bo nazadnje še Gospodar obupal in ga pustil pri miru. Zato seveda na izletih vsi krenejo po svoje – ne da bi se vprašali, zakaj so se potem sploh prijavili na organiziran izlet? Študentje se v glavnem pogovarjajo o tem, katera predavanja bi preskočili – a zakaj potem tisto sploh študirajo (vem, status in boni)? Na sestanek pride vsak takrat, ko so mu zljubi, v kulturniških vodah tudi dan ali dva zamude nista nič posebnega. In tako dalje v nedogled. Saj je isto v Gani, recimo. Ampak tam o sebi ne mislijo, da so Nemci in zato pač niso frustrirani zaradi razlike med realnostjo in predstavo. "Delati" je Gospodarjev ukaz, "nikoli zares narediti" pa naš užitek. Umetnost Ko smo že ravno pri Nemcih, zanimivo mentaliteto imajo tudi zato, ker so stoletja negovali kult umetnosti. Umetnik je bil pomembnejši od generala! Lepenies jih imenuje kar "Kulturnation". Ker imajo torej Nemci kult kulture, so naši predniki udarili po mizi, češ mi imamo še večjega! V trditvi ni logike. Umetnost je znak individualizacije, odstopanja, in je egalitarnost ne prenese. Instinktivno sovražita druga drugo na prvi pogled. Laž malikovanja umetnosti se je pokazala takoj po osamosvojitvi. V trenutku je umetnost odpadla kot abrnki s kocin. Zdaj imamo lastno državo, lahko smo to, kar v resnici smo. Zato se je seveda vojna za nacionalni interes vnela ne zaradi umetnosti, marveč zaradi piva. Samostojna Slovenija Ko smo ostali sami s sabo, so maske padle, mentalitetne značilnosti so prišle na površje. Sistem je preklopil v višjo prestavo in pridobiva na hitrosti, kar vidimo tudi po tem, da spet pospešeno izmetava najbolj aktivne dele populacije (= izseljevanje se stopnjuje). Na prvi pogled je videti, kot bi se večalo razsulo, rasla entropija, a v resnici vedno bolj le kažemo pravi obraz našega osnovnega programiranja. Sneg pade zato, da se vidijo sledi. Stalno poslušam, kako smo nekaj povsem posebnega in vedno sem zatrjeval, da nismo. Egalitarnih družb je veliko, totalitarnih tudi, pod tujo oblastjo tudi, skratka, če se zavemo situacije, jo bomo že rešili. Oni dan pa sem šel mimo televizorja in zastal za minuto: pravniki in sodniki, najvišji možgani države, so razpravljali o tem, če je nekdo lahko hkrati zapornik in premier. Mali uporniki so razpravljali o tem, kako nategniti zakone, ki so jih sami spisali. Vdam se. Res smo postali tisto, kar smo si želeli tako dolgo, nekaj posebnega. Zaključek in pospravljanje Teh kolumn nisem pisal za strinjanje, marveč za razmišljanje. Če bi pričakoval hvalo in položaje, potem bi pisal o neverjetni poštenosti in delavnosti slovenskega naroda. Jasno mi je bilo, da se podajam na spolzek teren, ker me je pač resno zanimalo, kako funkcioniramo; zanimala me je resnica, ne demagogija. In kot je znano iz psihologije, ko človeka dregnete v vzrok njegovega simptoma, reagira z agresijo. Preberite tale zapis iz leta 1861: "Poglavitni vzrok za slovensko nazadovanje niso Nemci in nemščina, temveč naša lenoba, naša farška potuhnjenost in pohlevnost, naše črtenje vsake zdrave in pravične kritike, naša zaljubljenost v jerhaste hlače, v kranjske oštarije in pijančevanje, naša apatija za javne reči, naša tesnoserčnost, naša prazna baharija, naša poželjivost po ravsanju in kavsanju, naša surovost." Trditev je zapisal dr. Dragotin Dežman, na čigar ime pogosto naletite ob branju knjig in časopisov iz 19. stoletja in neverjetno je, koliko poniževanja in zmerjanja je moral prenesti. Obveljal je za velikega izdajalca naroda, hudiča samega, "slovenskega "Efijalta" in tako v nedogled. Če se mogoče strinjate s tem, da smo sami sebi največji problem, tega ne razglašajte, svetujem vam iz lastne izkušnje. Naj vam bodo svetli zgledi ljudje, ki so svoje kritične analize in spise o narodu raje dali objaviti posthumno, od Reissa do Milčinskega. Rešitev? Med branjem knjig in študij o raznih narodih sem iskal možne rešitve, a dlje od Trubarjeve nisem prišel: saj bi vse to lahko hitro spremenili, če se le zmenimo. V petsto letih se nismo prav nič zmenili, ker smo vedno čakali Gospodarja, da nam pove, kako smo se odločili. Skandinavci pravijo, da so se morali zmeniti, ker so tam na severu resursi zelo omejeni. Švicarji tudi, Alpe so pozimi peklenske in zime so dolge. Pri nas je očitno ravno toliko Sredozemlja, da bomo že nekako. Oziroma vedno se najde nekdo, ki da kredit in potem se lahko voz premakne še za kak blaten ovinek (malo gor, malo dol). Samo pojmovanje sprave pri nas takoj naleti na mentalitetni problem: s tako visoko agresivnostjo, narcisizmom in individualizmom seveda gledamo svet "črno-belo" in si spravo predstavljamo kot raj, kjer imam jaz prav, povsod okoli pa angelčki v irhastih hlačah igrajo na trombice. Sprava je predvsem dogovor o prihodnosti. Lahko bi res začeli z osnovnim vprašanjem: naši dedki in babice so klali drug drugega, želite, da vnuki in vnukinje nadaljujejo s tem? Bojim se, da je odgovor da. Na Facebooku obstajajo javne skupine, kjer gospodinje dobrodušnega videza razpravljajo, koga bo treba zaklati, ko pride priložnost. Slovenija se počasi, po volji naroda, umešča sredi devetnajstega stoletja, kot obrobje, iz katerega v razvite države prihaja najbolj aktivna delovna sila. V tujini nikomur ne ustreza, da bi nam država propadla, saj bi potem k njim prišli kar vsi. Bolje, da ostanemo doma, kar lahko sredina Evrope uravnava z dotokom kreditov. Skratka, družba na aparaturah za ohranjanje življenja, ne pa aktiven ustvarjalec. Lakmusov test Na topel pomladni ali jesenski dan se zjutraj z avtom odpravite v središče Ljubljane in ko nastopi prometna konica, se odpeljite proti predmestju. Vozite, recimo, po Celovški in na nasprotnem pasu boste videli nagneteno kolono avtomobilov. Ignorirajte jo, glejte kolesarje. Na vaši levi strnjena kolona vozi proti središču. Lepo je videti, koliko ljudi raje kolesari kot čaka v avtih, mar ne? Zdaj pa poglejte še na svojo desno. Tudi tam prav tako gosta kolona kolesari v središče. Moment? Mar nismo sprejeli zakona, da se pač po eni strani vozimo gor in po drugi dol? Smo, a ga ne upoštevamo, ker smo mali uporniki. Ne gre za kratko vožnjo po napačni strani, recimo le prek križišča ali kratkega dela poti – ne, gre za celo potovanje v službo, ki ga pač tisti, ki stanujejo na levi strani ceste, opravijo po levi, tisti, ki stanujejo na desni, pa po desni. In po službi se vsak po svoji strani odpelje domov. Nihče ne bo šel na dogovorjeno stran, ker pravila zanj ne veljajo (narcisizem) in bi s tem nekaj naredil za svojega bližnjega (individualizem). Še zmerjal bo tiste, ki se poskušajo držati pravil (agresivnost). To je to. To je ves test, kar ga je treba izvesti, kadarkoli si želite vedeti, kako deluje Slovenija. Besede so poceni, dejanja štejejo. Zato je bilo pri nas bojda sprejetih že kakih 20 strategij razvoja. Po sestanku so si zadovoljno segli v roke, se odpeljali domov vsak po svoji strani in gnusili so se jim preostali udeleženci sestanka, ker se ne držijo dogovorjenega. Mali upornik namreč prezira tistega, ki se drži dogovora in ga ima za bedaka.