Majda Širca: Kino teče in mnogo reče

Zakonito oboroževanje

S čim se torej ukvarjamo v času, ko bi morali vpiti o miru? V tem času je prvi iz opozicije občane pozival k legalnemu oboroževanju, ker je vrag vzel šalo, ker naj bi bilo ljudstvo ogroženo, ker prihajajo begunci, ker ti posiljujejo naše ženske in ker tisti na oblasti vse to dopuščajo. Zato je najbolje, meni netilec sovraštva in državljanske vojne, da ljudje vzamejo pravico v svoje roke, saj ni za zaupati tistim, ki bi jo morali ščititi. Pozivanje k oborožitvi in ukrepanju ni le neko nedolžno otroško verbalno poigravanje, ampak nevarna mobilizacija, pred katero bi morali zveneti vsi alarmi.

V času, ko bi morali kontemplativno garati, je prvi v poziciji spodbijal lastno kredibilnost z otroškimi igricami. Kot da si je nekega jutra zaželel švicarski zajtrk, nova pravila igre, ker mu tista od včeraj ne zdržijo več. Odpihniti večino ministrstev in to brez argumentov oziroma z argumenti, ki so diametralno nasprotni tistim, ki so jih slabo leto nazaj v takrat še trdni vladi referendumsko uveljavljali pred ljudstvom, je precej shizofreno.

V otroškem žargonu rečeno je to merjenje robov, do katerih si upaš iti, predvsem pa do kod ti dopustijo oditi. Ne daleč, hvala bogu, kot se je na koncu izkazalo, ne le zaradi branjenja koalicijskih utrdb, temveč tudi zaradi popolnoma napačne projekcije in transplantacije švicarskega vladnega modela v naš sistem. Četudi se ta nespametno napovedan scenarij (še?) ni realiziral, ne bo zbrisal občutka, da so v vrtincu amaterskega resničnostnega šova vrgli nase še eno temno senco in prišili še dodatne bleščice na plašč kujonov z nasprotnega brega.

Ministrstvo za film

Minister za obrambo bi si v scenariju kastracije ministrske garniture zagotovo rezerviral priključitev resorja kulture – ne le zaradi svoje diplome na igralski akademiji in dejstva, da razpolaga s pomenljivo več denarja za določene projekte s področja kulture in dediščine, kot ga imajo na Maistrovi, temveč tudi zaradi možnosti, da na ta način lahko prevzame sedanjo neodvisno filmsko inštitucijo, ki mimo politike odloča, kaj se v tej deželi snema in kaj ne.

Obrambni minister Marjan Šarec si je za povečanje priljubljenosti vojaškega poklica omislil resničnostni šov. A si je nato zaenkrat tudi premislil. Foto: Ana Kovač

Kaže, da se je vprašal, zakaj bi imeli neke zakomplicirane razpise, strokovne ocenjevalne komisije, možnosti pritožb, odločanje znotraj od ministrstva ločenega centra in zakaj bi se mučili z nekimi razpisnimi procedurami na javni televiziji, če lahko sam z enim zamahom zaukaže: naj moj film ustvari vojaka! Gre za dva milijona vreden projekt ministrstva za obrambo – za serijo najmanj desetih epizod, ki naj bi krepila zaupanje v našo vojsko s tem, da bo vzpodbujala k tekmovalnosti in razvijala le najboljše, najbolj pripravljene, iznajdljive, trdne in disciplinirane vojake. 

Naj moj film ustvari vojaka!

Gre za primer, kjer je vse narobe: narava razpisa, sedaj že preklicana, torej res sporna pogodba z izvajalcem brez primernih referenc, dogovorjeni medijski partner pri eksploataciji, samovoljnost pri razdeljevanju denarja brez resnih podlag, predvsem pa padec vrednostnih kriterijev, ko se na ministrstvu za obrambo zatekajo k populističnim resničnostnim šovom, iz česar bi sklepali, da imajo preveč denarja ali pa premalo razuma, da jim tovrsten žanr sploh pride na misel. Z drugimi besedami: nas imajo za norce ali za sovrstnike v vrtcu?

Če je minister že toliko filmsko izobražen – konec koncev je diplomat AGRFT – potem bi lahko potegnil iz dragocenega arhiva zelo poučen, sarkastičen in pomenljiv kratki film Karpa Godine O ljubezenskih veščinah (1972), v katerem se cel bataljon vojakov plazi po hribovski planoti in jih v kontra planih sooča z gručo mladih, ljubezni potrebnih in osamljenih deklet, ob čemer se razteza komad z refrenom: "Tisoč vojakov za tisoč žensk! Otrok pa ni, otrok pa ni!"

Lahko bi potencialnim vojakinjam in vojakom pokazal najnovejši slovenski film Žige Virca Poslednji heroj, ki v komedijskem žanru sporoča, da se odpor proti okupatorjem v današnjem času kaže kot neka iluzija in frustracija za potomce, ki sedaj živijo v lažnih zmotah o namišljenem herojstvu naših prednikov in v svetu, kjer svobodo hitro potepta vonj po denarju. Sporočilo, vredno zelo resne diskusije in s katerim imam precej težav, se pa vojaščina kaže tudi kot zabava, kar bi Šarcu zagotovo ugajalo.

Kakorkoli, četudi je film vedno stvar fiktivnih podob, četudi protivojni filmi ne ustavljajo vojn, jih pa razgaljajo in nedvomno s tem uničujejo zlo v nas. A za propagandne šove, s katerimi bi polnili vojašnice, to ne ravno velja.

Snemanje serije resničnostnega šova Vojak v akciji, ki ga propagira minister Šarec in ga kljub spornosti ni preklical, nam vzporedno tudi sporoča, da minister ne sledi logiki samoomejevanja in umiku politike od konkretnih odločanj, saj ne prepustiti presojanja sferi, ki je v stroki doma. 

Britanski igralec Richard Burton kot Josip Broz Tito med snemanjem filma Sutjeska. Foto: Guliverimage Odločanje o filmski in AV produkciji je bilo v novi državi prepuščeno filmskemu skladu – od 2010 dalje javni agenciji Slovenski filmski center/SFC, ki se v finančnih in zakonskih okvirih, ki jih določa slovenska in evropska zakonodaja, samostojno opredeljuje do kinematografije. Vedno se sicer najdejo taki, ki tega ne razumejo in trkajo na vrata ministrstva z zahtevo, da naj minister oziroma ministrica spregleda nenaklonjene odločitve strokovnih komisij in njegov projekt spravi skozi svoje kanale, sicer bo uprizoril javni pogrom. A pustimo pobalinstvo.

Principa, da čevlje naj vendarle sodi kopitar in ne interesom podvržen mešetar, očitno minister za obrambo ne razume, saj za žanrsko vprašljiv šov ponuja objestnih dva milijona evrov. Če me spomin ne vara, je bila edina izjema, ko je ministrstvo neposredno financiralo slovenski film, projekt ob 200-letnici rojstva pesnika Franceta Prešerna. Takrat je ministrstvo za kulturo s posebnim razpisom sprožilo in tudi gmotno podprlo nadaljevanko in celovečerni film in s tem zapolnilo nek pomemben segment uprizoritve nacionalnega kulturnega mita, legende in genialca hkrati.

Titov kinoprojektor

Z nekaj špekulacije lahko na tej točki vstopimo v svet popolnoma druge legende in mita, ki je tudi v realnosti veljal za največjega ljubitelja filma med politiki in narodovimi voditelji. Ministru za obrambo se v kakšnih sanjah mogoče prikazuje celo za vzor.

V času ljubljanskega filmskega festivala Liffe pritiče, da vstopimo v svet Titove filmske idile in v čas, ko je pred domačim in tujim občinstvom tudi s filmom promoviral deželo, ki je z edinstvenim uporom premagala okupatorja in v kateri naj bi ljudje sami upravljali družbeno življenje. Še več: vstopamo v filmsko in realno preteklost dežele, ki je v času hladne vojne konec petdesetih in v začetku šestdesetih iz lastnih surovin s Titovo podporo projektirala raziskovanje izgradnje atomske bombe.

Pri izgradnji jedrskega reaktorja je posledično prišlo do radioaktivnega sevanja, ki mu je bilo izpostavljenih šest znanstvenikov – kasneje so se zdravili v Franciji s prvič na svetu izvedeno presaditvijo kostnega mozga – skratka vse to smo te dni videli v filmu Varuhi formule Dragana Belogrlića. Občinstvo se je na film odzvala s presenetljivo dolgim aplavzom – zagotovo ne le zato, ker je pri njem rahlo sodelovala tudi Slovenija, temveč tudi zato, ker nas z neverjetno in malo poznano zgodbo vrača v skupno jugoslovansko preteklost, njeno udarniško ambicioznost in dobesedni eksperiment, kakor so jo v svetovno zgodovino vpisala tudi Titova dejanja. In njegova privrženost filmu.

Iz filma Varuhi formule srbskega režiserja Dragana Bjelogrlića, ki se predstavlja na letošnjem ljubljanskem filmskem festivalu Liffe. Na fotografiji Jurij Drevenšek, Dragan Bjelogrlić in Miki Manojlović. Foto: SFC/Perfo

Kot ruski učenec je Tito poznal Leninov credo, da je film ena izmed najpomembnejših umetniških zvrsti in lahko tudi najmočnejše propagandno orodje. Znano je, da je bil Tito cinefil in da je tako rekoč vsak dan gledal filme. Projekcije je včasih spremljal z Jovanko, včasih sam ali pa v družbi prijateljev in kolegov, ki jih je vabil pred projektor, ne da bi bili tudi vsi navdušeni nad tem, a so vedno lojalno kimali in mu delali družbo.

Pri podpori filmskih projektov, ki so glorificirali partizanski boj, se ni omejeval, ampak jih je odkrito stimuliral. Takrat je Jugoslavija veljala za Hollywood vzhoda. Snemali so dobre vojne spektakle (Kozara, Bitka na Neretvi, Bitka na Sutjeski, Desant na Drvar, Valter brani Sarajevo), v Sloveniji sicer bolj vojne drame kot spektakle (Na svoji zemlji, Balada o trobenti in oblaku, Deveti krog, Akcija, Begunec), ki so že takrat odpirali probleme kolaboracije in sprave.

Junak v filmu ne more najprej umeti in se potem šele roditi

Ivan Somrak, dolgoletni uslužbenec Titove varnostne službe (v letih 1948–1975) je pred leti pripovedoval, da je Tito gledal filme za sprostitev in počitek. Pokojni Jože Smole nam je v devetdesetih pripovedoval, da je imel Titov referent za film velike težave, ker je težko nabavil toliko filmov, kot jih je Tito "goltal". Včasih mu je moral podtakniti kakšen film, ki ga je že gledal, a kaj, ko je Tito to hitro pogruntal.

Njegov slavni kinooperater Aleksandar Leka Konstantinović se je spominjal, da je rad gledal zgodovinske in akcijske filme, najraje pa vesterne. Izobčenec, ameriški revolveraš, ki je veljal za ljudskega junaka, pozneje tudi ikona ameriške popularne kulture Billy The Kid je bil njegov hit. A hkrati je Tito znal tudi pripomniti, da je v ameriških filmih vse šablonsko in vnaprej predvidljivo, čeprav je priznaval, da se ob kavbojskih filmih najbolj odpočije in nasmeje neumnostim.

Leka mu je filme vrtel tudi ob treh zjutraj. Od utrujenosti mu je včasih pomešal kakšno rolo. Tito ga je zbujal in mu dopovedoval, da  junak v filmu ne more najprej umeti in se potem šele roditi.

Od marca 1949 pa vse do poslednjih dni njegovega življenja so natančno vodili evidenco o filmih, ki jih je gledal. V tej evidenci beremo, da je v tem obdobju videl 8.801 filmov, kar pomeni povprečno 285 v letu (!) 

Iz teh popisov je razvidno, da projekcije niso prekinili, četudi so medtem prihajale depeše ali bilten Tanjuga. Jože Smole se je spominjal, da si ob sedemurnem sovjetskem filmu v štirih delih Vojna in mir (Sergej Bondarčuk, 1966/67) skoraj ni dovolil pavze. Film so gledali leta 1968, v času izjemno dramatičnih časov na Češkoslovaškem.

Na Brionih je bilo na projekciji kakih dvajset povabljenih gostov, se je spominjal Smole, nekateri naj bi bili kar nervozni kot npr. Koča Popović, ki je hodil ven, saj ni mogel več zdržati. "Sredi filma sem moral projekcijo prekiniti," je nadaljeval pripoved Jože Smole, "ker je žena Aleksandra Dubčka, takratnega sekretarja komunistične partije Češkoslovaške, zbežala v Jugoslavijo in zaprosila za azil. Tito mi je rekel, naj takoj pokličem Savko Dabčević, naj ji pomaga. Potem pa se je film nadaljeval," se je projekcije filma spominjal Smole za dokumentarec Vojna in mir & Tito in film (avtorica Majda Širca, režija Slavko Hren, 1995, TV Slovenija).

Izsek iz starega jugoslovanskega filma Bitka na Neretvi Foto: Profimedia

Rezanje črnega filma

Tito je rad obiskoval Puljski filmski festival – filme si je najraje ogledal pred drugimi, da jih je potem lažje komentiral. Po projekcijah je vabil ekipe na Brione. Leta 1968 so mu odsvetovali, da bi obiskal festival, ker je bil t. i. črni val že zelo prisoten. A Tito je tisto leto vseeno šel, leto kasneje pa je bil pritisk dogmatikov takšen, da mu ni bilo več do obiska festivala, kljub pregovarjanju nekaterih, da je treba pluralistične pristope v umetnosti dopustiti.

Kako je bila v tistih letih filmska umetnost ena najbolj ostrih analitikov družbe, ki je s kritiko spodnašala in načenjala oblast, pa govori vse preveč spregledana zgodovina jugoslovanskega novega vala oziroma črnega filma. Z enim od neštetih primerov cenzure se lahko seznanite 30. novembra v Cankarjevem domu, ko bo Slovenska kinoteka predstavila digitalno restavriran film Slike iz življenja udarnika (1972) bosanskega režiserja Bate Čengića in direktorja fotografije Karpa Godine. Film so takrat vrgli iz tekmovalnega programa puljskega festivala, mu porezali nekaj kritičnih metrov, ki so vzbujali sum v dobrobit delavskega razreda, Bata pa celih deset let ni mogel več snemati filmov.

Tito je produkcijo iz obdobja jugoslovanskega črnega filma v razgovoru s filmskimi delavci na Brionih leta 1969 označil za nevredno in sramotno, saj je po njegovem mišljenju blatila herojsko preteklost naroda, narodnoosvobodilno borbo, negirala revolucijo, preteklost in sedanjost. Dodal je sicer, da obstaja v družbi kar nekaj negativnih zadev, a jih ne bi smeli tretirati tako, kot jih obravnavajo v teh črnih filmih, kjer se prikazuje brezperspektivnost in spregleda prizadevanja, da se negativnosti v družbi odpravljajo.

Izsek iz filma Slike iz življenja udarnika režiserja Bate Čengića in direktorja fotografije Karpa Godine iz leta 1972, ki ga bo Slovenska kinoteka digitalno restavriranega prikazala 30. novembra. Foto: Karpo Godina/Arhiv Slovenske kinoteke

Titove nagrade in FEST

Če je takoj po drugi vojni Piran veljal za Slovenski Hollywood, kamor so prihajali snemati tuji filmarji in posredno bogatili domače, je bil Beograd s filmskim studiem Avala film neke vrste drugi socialistični Hollywood, v katerem so snemali tuji zvezdniki –  od Anthonyja Quinna do Kirka Douglasa, Orsona Wellesa, Richarda Burtona in drugih. En in drug "Hollywood" sta prinašala pomenljive količine deviz. Tito se je na Brdu pri Kranju srečeval s filmskimi delegacijami, režiserji in igralci. Ko je leta 1971 obiskal ZDA, so mu v Los Angelesu priredili mega sprejem, kjer se je trlo zvezdnikov. Menim, da če bi pred vojno Tito ostal v ZDA, bi kot marsikateri drugi prišlek iz Evrope, tam naredil zvezdniško igralsko kariero, saj je imel za to vse dispozicije.

Naj na koncu omenim še Titova odlikovanja, ki jih je podelil v času Festa, enega najbolj uspešnih jugoslovanskih filmskih festivalov v stari jugi. Na spisek odlikovanj so mu predložili deset režiserjev – od Chaplina, Buñuela, Laurence Oliviera, Johna Forda, Fritza Langa do Viscontija, Kurusawe, Renoira, Bergmana in drugih. Tito je na spisek dodal še Indijca Satjadžita Raja, da je pokril tudi neuvrščene. Malo so mu odsvetovali Johna Forda, češ da je antikomunist, a je Ford ostal na spisku, saj je imel čin generala, njegove vesterne pa je Tito rad gledal. In prav John Ford je bil prvi, ki se mu je zahvalil za odlikovanje rekoč, da je zelo počaščen, ker ga je odlikoval eden največjih borcev proti fašizmu.

"S kamero."

Kaj pa vem. Mogoče pa je takrat Tito že slišal za tisti danes že antologijski intervjuju Petra Bogdanovicha, ameriškega režiserja in filmskega kritika srbskega porekla z Johnom Fordom. Peter Bogdanovich (1929–2022) se je kakšnih pet, šest minut sklanjal z mikrofonom v roki k Johnu Fordu z neskončno dolgim vprašanjem: kako je nastala tista sekvenca, kjer protagonist vstopa ... v takšnem planu, da ... kjer svetloba ... kamera pa z leve ... v drugem planu ... pa, da, torej ... kako vendar je posnel tisti prizor?

John Ford ga – s tisto šobo, potisnjeno navzdol – morda celo ves ta čas poslušal in na koncu preprosto rekel: "S kamero."

Zanimivo, a ne? Sploh za čase, ko se pozablja, da manj pomeni tudi več. Pa naj še kdo reče, da smo vsi isti.

Kolumnistka Siola Majda Širca Foto: Siol.net