Komaj omembe vredno?

Pred nekaj dnevi je bilo v slovenskih medijih mogoče zaznati novico, da se je Univerza v Ljubljani, naša največja in najstarejša univerza, ponovno uvrstila med najboljših 500 univerz na svetu. Iz konteksta te novice je bilo možno razumeti, da to menda predstavlja prav poseben uspeh, ki bi se ga morali vsi veseliti, minister Šušteršič pa malce bolj kot do zdaj odvezati mošnjiček. Pri tem se mi zastavlja vprašanje, zakaj je ravno to tako velik uspeh. Zakaj se recimo ne odločimo, da je velik uspeh uvrstitev, recimo, med prvih štiristo univerz? Ali pa med prvih sto? Odgovor je precej banalen. Na tej omenjeni lestvici – gre za tako imenovano šanghajsko lestvico, ki se je v zadnjih letih uveljavila kot najbolj referenčna, četudi ni nujno najbolj celovita – pač omenijo le prvih 500 univerz. Kak cinik bi pripomnil, da gre torej za uvrstitev na mesta, ki so komajda še vredna omembe, ostalo pa še omembe ni vredno.

Pri tem je zanimivo, da Šanghajska lestvica natančno razvrsti le prvih dvesto univerz. Da torej lahko ugotovimo, katera je recimo stodvajseta in katera je stoenaindvajseta. Nad dvestotim mestom pa univerze le še razvrsti v skupine po sto. Univerza v Ljubljani se tako nahaja med štiristotim in petstotim mestom. Skupaj recimo z Univerzo Kwazulu-Natal, Univerzo iz Greifswalda in Katoliško univerzo Čile. Ali pa recimo z Univerzo v Teheranu. Že kdaj slišali?

Je mar to realna podoba slovenskega univerzitetnega prostora? Da imamo eno univerzo, ki je komajda vredna omembe, drugo pa še omembe ni vredno? No, če smo popolnoma iskreni, v univerzitetnem svetu niso pomembne le lestvice, ampak tudi ugled posamezne univerze. Ta je lahko tudi večji ali manjši od njene objektivne kakovosti. To recimo velja za London School of Economis and Political Science, ki v družboslovnem svetu uživa izjemen ugled, na lestvicah univerz pa se praviloma uvršča precej nižje, ker pač nima naravoslovnih in tehniških študijev. Hja, če lahko kakovost še nekako merimo in primerjamo, to počnejo te mednarodne lestvice, pa je precej težje oceniti, ali neka univerza res uživa mednarodni ugled.

Ugled je precej neoprijemljiva in težko merljiva kategorija. Da je univerza ugledna, recimo pomeni, da njenemu diplomantu ali zaposlenemu že samo dejstvo povezave s to univerzo prinaša prestiž, odpira številna vrata in nasploh zagotovi, da gre za nadarjenega študenta ali kakovostnega profesionalca. Pri slovenskih univerzah pač ni tako. Diploma kake slovenske univerze v tujini ne prinaša posebnega prestiža, zaposlitev na njej tudi ne. Posameznik je pri uveljavljanju odvisen predvsem od lastnih dosežkov in spretnosti pri njihovi predstavitvi. Vrata torej niso zaprta, prav na stežaj odprta pa tudi ne.

Ob tem je treba poudariti, da celotnega slovenskega visokošolskega prostora ne moremo oceniti z eno pavšalno oceno. Še posebej pa ne Univerze v Ljubljani, ki je za naše razmere izjemno velika in pravzaprav sama predstavlja dve tretjini visokošolskega prostora. Zato imamo lahko v okviru te univerze tako izjemno dobra jedra, ki so v samem svetovnem vrhu, kot tudi tista, ki so podpovprečna ali celo popolnoma zanič in razumnemu človeku ni popolnoma jasno, zakaj jih še financiramo. Umestitev naših univerz na svetovnih lestvicah – vseh univerz, da ne bo pomote – pa seveda zelo jasno nakaže, katerih je bistveno več.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.