Klinika iz Andersenovih pravljic

Spretno. Vlada si je umila roke. Še kakšna uslužna medijska zgodba o zaslužkih zdravnikov, pa bo nevrologija izginila. V modernem centru bodo našli osebo nespornih moralnih kvalitet za vodenje naše najboljše bolnišnice in upali, da ni prepisala magisterija.

Sistem je tako ali tako dober, pravi ministrica. Smrti, krvi in škandalov lačni mediji pa bodo našli zgodbo kašnega drugega direktorja. Oziroma ravnatelja.

Pa sistem ni dober. Zdravniki in medicinske sestre so dobri. Sistem je slab. In v to mora politika ugrizniti. Odstopi bi pomirili razburjenje, oprali politiko in pod preprogo pometli sistemske težave slovenskega zdravstva.

Zdravje je neprecenljivo Za zdravstveno zavarovanje družine dajejo več kot za vse položnice skupaj. In dali bi še več, ker je zdravje neprecenljivo. Ker je zdravje neprecenljivo, se tudi redkokdaj vprašamo, kaj za ta denar dobimo in kako se naš denar porabi. Po drugi strani pa nismo prepričani, da je zdravje mogoče kupiti z denarjem, sicer ne bi za novo leto in ob rojstnih dneh voščili predvsem zdravja.

Ne samo, da ni prijetno biti bolan, ni prijetno biti bolan v državi, kjer si sicer zdravstveno zavarovan, pa zavarovalnica ne zagotavlja, v kakšnem roku in kako dobro lahko zavarovanje tudi uveljaviš. Kljub vrhunskosti naših zdravnikov in požrtvovalnemu delu sester.

Predstavljajte si, da vam na parkirišču poškodujejo avtomobil. Greste na zavarovalnico in vam rečejo, da se na klepanje levih blatnikov čaka pol leta. Do takrat se pač raje ne vozite. Čez pol leta ste naročeni pri kleparju, in sicer ob 7. uri, čeprav začnejo resno delati šele okrog osmih. Na vrsto pridete proti poldnevu. In potem, če imate res veliko veliko smole, vam kateri od mehanikov avtomobil zanalašč pokvaril.

Žalostno, ampak muca je pri veterinarju bolj točno na vrsti kot človek pri zdravniku. In ko smo že pri živalih: podarjenemu konju se ne gleda na zobe in ljudem se zdi, da je zdravje zastonj, čeprav ga plačujejo. In ne sitnarjo, kot bi sitnarili v hotelu, če bi na sobo čakali pol dneva.

Če z avtomobilskim zavarovanjem niste zadovoljni, zamenjate zavarovalnico ali kleparja ali oboje. Ker lahko. Ker med zavarovalnicami in kleparji je konkurenca, izbira. Ena zavarovalnica je sicer v nacionalnem interesu, ampak k sreči ima konkurenco. Konkurenca so zavarovalnice, ki niso v nacionalnem interesu in morajo delati dobro, da bi ustrezale svojim strankam, ne eni stranki. Podobno je tudi z nekaterimi drugimi podjetji, ampak to je že druga zgodba.

Zdravstvene zavarovalnice ne moremo izbirati. Tega, pri katerem zdravniku uveljavljamo pravice iz zavarovanja, vsaj za netrivialne primere, tudi ne. Biti moramo pač zadovoljni s tem, kar je. Če bi radi pomoč, ki presega kakovostne ali hitrostne omejitve zdravstva v nacionalnem interesu, kljub zavarovanju plačamo iz svojega žepa. Ker "zdravje je vendarle najpomembnejše", kot te dni poslušamo. Potem ko smo bili med "krizo, ki je priložnost", dolgo časa "vsi v istem čolnu".

Bogokletnost Primerjati zdravje človeka in klepanje blatnika, pravite, je bogokletno in nespoštljivo do zdravstva. Zdravstva pač ne moremo primerjati z avtomehaniko ali turizmom. Po izobraženosti, zavzetosti, človekoljubnosti tam zaposlenih prav gotovo ne. Po klasičnih principih zagotavljanja kakovosti v industriji in storitvah pa prav gotovo lahko.

Nekaj ironije je v tem, da zato, ker je zdravje naše največje bogastvo, za avtomobilske blatnike skrbijo boljše kot za naše kolke. Boljše po merilih poslovne odličnosti.

Že dolgo časa poudarjam, da je zdravstvo ena od storitev, podobno kot so izobraževanje, zagotavljanje varnosti, pravice in tako naprej. Razlika med temi in storitvami, kot so turizem, tečaji jezikov, mediacija in službe za varovanje, je, da se je družba za nekatere storitve odločila, da morajo biti v nekem obsegu dostopne vsem državljanom brez razlik. Nič nimam proti temu.

Ampak da bi bile državljanom te storitve enakovredno na voljo, ni treba, da država ustanovi izvajalce. Zagotoviti mora samo izvajanje storitev. In izkaže se, da država lažje zagotavlja kakovost storitev na področjih, s katerimi nima nič. Država lažje regulira pohlepne kapitaliste kot svoj javni sektor. Še posebej zato, ker je pohlepnih kapitalistov zelo malo, javni sektor pa predstavlja velik del volilnega telesa.

Storitve, ki so na trgu, kjer imajo stranke možnost izbire, se izboljšujejo. Ne zato, ker bi neki razsvetljeni absolutist zamenjeval direktorje, ampak ker uporabniki storitev nagrajujejo boljše in kaznujejo slabše.

Za zdravstveno industrijo Zato bi bilo pametno, da bi se namesto o tem, ali naj bi na zahtevo ministrice odstopil ta ali oni direktor, pogovarjali o celoviti zdravstveni reformi. Takšni, ki bi zdravstvo reorganizirala ob zavedanju, da je zdravstvena industrija pač še ena storitvena industrija, kjer je zadovoljstvo uporabnikov na prvem mestu.

Nekatere storitve so brezplačne za vse, druge s takim ali drugačnim doplačilom. Zavarovalnice pa naj se stepejo za stranke na podlagi tega, katera bo ponudila boljši paket in boljše bolnišnice. In bolnišnice naj se z dobrimi plačami stepejo za kvalitetne zdravnike in sestre. Ker bodo za več in boljše delo dobili boljše plačilo.

In če je kdo pripravljen plačati nadstandard, naj ga plača. Boljše to, kot da je storitev slaba in počasna, tisti, ki bi jo lahko izboljšali, pa brezposelni sedijo križem rok.

Ko zboli kapitalist Konkurenca in izbira sta najbolj gotov način, da se izboljšuje kakovost in nižajo cene. Drugi najboljši način je vzpostavitev sistemov kakovosti in odličnosti, merjenja produktivnosti in zadovoljstva uporabnikov, torej bolnikov.

Menda se je to v zdravstvu začelo, ko je direktor uspešne skandinavske multinacionalke zbolel in so ga sprejeli v lokalno kliniko. Prav tisto, v kateri je nekoč Hans Christian Andersen skrbel za duševne bolnike in dobival ideje za svoje pravljice. Kjer tudi pogosto umirajo.

Ko so ga pozdravili, jim je, še vedno zgrožen, ker je bilo vse skupaj slabo organizirano, poslal ekipo menedžerjev, ki so spravljali v red podjetja, ki jih je prevzemal. Torej so v zdravstvo vpeljali metode kakovosti in odličnosti, ki so se obnesle na neusmiljenem odprtem trgu v industriji. Po tistem zgledu zdaj menda modernizirajo celotno skandinavsko zdravstvo. Za od 30 do 60 odstotkov krajšajo čakalne dobe ter večajo število opravljenih storitev ob enakih stroških in številu zaposlenih.

Ker so v industriji uveljavljeni sistemi kakovosti, ne samo, da delavci zanalašč ne sabotirajo proizvodnega traku, nasprotno, bombon, ki ga sobarica zvečer položi na vzglavnik, mora biti ravno prav zasukan. Prstnih odtisov delavca ne sme biti na steklu.

Dosti tega znanja je tudi v Sloveniji. Nekateri člani Slovenskega združenja za kakovost in odličnost se dobesedno ponujajo z nasveti in mednarodnimi kontakti. Če bi bilo zdravstvo industrija, bi jo v odličnost prisilila konkurenca. Tako pa ne ministrstvo, ne zavarovalnica in ne bolnišnice nimajo resničnega posluha za to.

Pa čim več zdravja Lažje je pozivati k odstopu, tudi politično koristneje, kot ugrizniti v reforme. Ob naslednjem škandalu bodo pač odstopili naslednji. In tako naprej.

Za novo leto pa si bomo spet želeli predvsem zdravja.