Kaj je Slovencem država?

Ena od bolj gorečih internetnih debat lanskega leta se je vrtela okoli države in socialne pomoči. Imate službo, veliko hišo, polja, vinograd, njive ... Nato pa ostanete brez dela, ne po lastni krivdi. Začasna finančna podpora vam vsekakor pripada. Ampak če niti potem ne najdete službe, ste mar ob svojih nepremičninah upravičeni do prejemanja pomoči za siromake ali pa bi morali najprej kaj prodati, recimo njivo, in si pomagati sami, preden zaprosite državo za rešilno bilko? Mnenja so povsem razdeljena, kar se je pokazalo tudi pri kolumni, ki sem jo spisal na to temo (Dobro situirani reveži).

V razpravah se je pokazal precej mediteranski odnos do države, ki ga še potencira slovenska zgodovina: država je vedno pripadala okupatorju, tega pa je treba čim bolj nategniti in ožeti. Domoljub davkov ne plačuje, dela na črno in meče smeti tam, kjer je prepovedano.

V debatah pa sem zaslutil še nekaj, nekakšen dodaten, poseben odnos – poskusimo ga razkriti skupaj s pomočjo pobud, ki sem ju zasledil na spletu. Najprej gospod, ki je ostal brez službe, pa so mu uradniki rekli, da ima zadosti kapitala v delnicah in skladih, naj jih proda in šele potem zaprosi za pomoč. Grozno se je pritoževal, a ostal sam. Kar najprej pokaže poseben slovenski odnos do nepremičnin. Če isti znesek vložite v delnice in njivo, vam bo vsak svetoval, da ob težavah delnice prodate; na njivi pa si raje izkopljite grob, kot bi jo unovčili. Naprej: ob nogometnem prvenstvu je vzniknila ideja, naj država plača navijačem pot v Južno Afriko, ker gre za zadevo nacionalnega pomena.

Poenostavimo: 1. Šel bi v Afriko, a nimam denarja. Daj, država, daj! 2. Vse sem vložil v delnice, da mi je zmanjkalo za kruh. Daj, država, daj! 3. Imam tako veliko hišo, da je ne morem vzdrževati. Daj, država, daj!

Naj dodam še frazo, ki jo je pod moj članek zapisala neznana gospa, ko je trdila, da bi nam država morala pomagati "brez osebnega dezinvestiranja". Torej, finančno nam zaškriplje, pokličemo in dobimo pomoč.

Tovrsten odnos do države je malo poseben, priznajte. Hkrati pa nekam skrivnosten: kot bi na simbolni ravni državo zamenjevali z nekom. A kom?

Predlagam poskus. Nadomestimo besedo država z mamo, očetom, starši pač: 1. Šel bi v Afriko, a nimam denarja. Mama, mamica, daj, no! 2. Vse sem vložil v delnice, da mi je zmanjkalo za kruh. Fotr, ne bit egoist, daj! 3. Imam tako veliko hišo, da je ne morem vzdrževati. Draga starša, saj bosta pomagala, mar ne?

Nenadoma vstopimo v svet, kjer otroci odhajajo (po uradnih statistikah) od doma pri 31,5 leta. Kjer mlade družine preživijo le s pomočjo staršev, kjer otrokom starši kupujejo oziroma sofinancirajo stanovanja. Kjer vsakemu, ki se finančno zatakne, priskoči na pomoč prejšnja generacija in se mu zato ni treba lotiti "osebnega dezinvestiranja". To je svet brez lastne odgovornosti, v katerem je jasno, da bodo napake vedno krili starši.

A če so "mladim" večno padalo starši, kdo je starš staršem? Država! Leta socializma so starejšo generacijo natrenirala na stalno prisotnost in pomoč blagega očeta, ki namesto njih misli o vsem in za vse poskrbi.

V obeh primerih gre torej sta stanje skrajne pasivnosti, kajti brez odgovornosti aktivnosti ne more biti! Ma, bomo dozidali še eno nadstropje, saj bo pri vzdrževanju pomagala država! Bom nakupil delnic do zadnje pare, saj bo pomagala država! Po letalske karte bom pa hodil kar na občino. Z vsakim državljanom, ki prelaga odgovornost na državo, je ena aktivnost manj in s tem gmota pasivnosti večja.

Če bi država z denarjem umno gospodarila, bi se veriga neodgovornosti končala. A očitno ne, zato vprašajmo: Kdo pa je starš državi? E, tuji krediti! Rajnka Jugoslavija se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prekomerno zadolžila in potem crknila, samostojna Slovenija pa si prav tako lepo sposoja in zadolženost naglo narašča.

Poglejmo zdaj na drugo stran: če državo jemljemo kot starše, potem ni čudno, da nas politiki jemljejo kot otroke.

V vse se morajo vtakniti, za vse poskrbeti, povsod kadrovati, svetovati, se na vse spoznati, skratka, jasno jim je, da smo nemočni in neodrasli bebci, ki nas vzdržuje le še njihovo modro vladanje. Weimarski prometni minister Johann Wolfgang von Goethe je zapisal, da dobra država goji in pospešuje vrline državljanov, pri nas pa po stoletni tradiciji goji in pospešuje samo nespremenljivost, odvisnost, pasivnost in čakanje na Mesijo. Torej politika, ki bo tako čudežno sposoben, da nam na nič več ne bo treba misliti in nič več početi.

A stanje brez misli in delovanja se nikakor ne imenuje življenje.