Te dni stavkajo policisti. Verjamem, da jim v teh časih in ob takih razmerah ni lahko. Kot lahko preberemo na spletni strani njihovega sindikata, zahtevajo predvsem izboljšanje svojih plač in avtonomnost urejanja statusa v lastnem kariernem sistemu. Strinjam se, da je to treba urediti. Ena od odločitev med stavko je tudi ta, da ne pišejo glob. S tem si skušajo pridobiti dodatne simpatije javnosti. To me seveda spomni na običajna obdobja, ko kazni pišejo hladnokrvno in brezobzirno ter jih s kamnitim obrazom tudi zaračunavajo. A ne gre samo za to.
Delo policistov v cestnem prometu se je marsikje že pred časom spremenilo v farso.
Pozor, radar! Kdaj vas je zaradi prevelike hitrosti nazadnje ujel (premični) radar? Vas je ujel na lokaciji, ki je bila z vidika varnosti prometa kritična ali je šlo zgolj za lokacijo, ki je bila prometno odprta, hkrati pa je imela tako formalno omejitev hitrosti, da ste to zlahka prekoračili? Ste prej ali ob tem dobili opozorilo ali samodejno že kar položnico? Če se vam je to zgodilo v zadnjem času, ste se pridružili množici tistih, ki so bili nadzorovani in kaznovani v imenu proračunskega prihodka (seveda pri tem ne gre zgolj za policijo, temveč tudi za mestne redarje), ne pa v imenu družbene blaginje in varnosti.
Standardna radarska zgodba Prejšnji teden je eden od mojih prijateljev na Facebooku objavil približno takšen zapis: "Radar na moji ulici. V štiridesetih letih, kolikor jih pač pomnim, na tej ulici ni bilo velikih prometnih tragedij, kot tudi ne ranjenih, mrtvih. Tudi nobene šole ni v bližini. Že pred enim letom me je na isti ulici ujel radar in plačal sem kazen, ki sem si jo zaslužil za divjanje 38 kilometrov na uro. Danes sem na isti lokaciji dobil 300 evrov kazni za vrtoglavih 43 kilometrov na uro, ki sem jih dosegel nekaj pred deveto zvečer, ko na tej ulici ni več niti mačk."
Odzivi Seveda so se takoj usuli odzivi. Ljudje od vsepovsod so poročali o podobnih izkušnjah. O tem, da so radarji postavljeni na položajih, ki so s prometnovarnostnega vidika povsem neproblematični, so pa ceste tako ravne oziroma odprte, da na njih mimogrede presežeš zapovedano hitrost 30 kilometrov na uro. Ob tem so kazni orjaške, poleg njih pa dobiš še od tri do šest kazenskih točk. Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega. Pred časom so me z radarjem fotografsko prestregli na eni bližnjih ulic, sicer opremljenih z ovirami, ko sem "drvel" s hitrostjo 39 kilometrov na uro. Odnesel sem jo s tremi točkami in mastno položnico.
Radar kot profitni center Zgornje izkušnje samo potrjujejo tezo, da postavljavcem radarjev dejansko velikokrat ne gre za to, da bi izboljšali prometno varnost. Če bi jim šlo za to, radarjev ne bi postavljali na očitno dobičkonosnih mestih, temveč bi na posebej izpostavljenih mestih opozarjali voznike, ne nujno takoj s kaznimi in kazenskimi točkami, temveč najprej z ustnimi opozorili, kako morajo voziti na tveganem prometnem odseku. Zdaj pa je že nekaj časa videti, kot da je v ozadju dejansko strategija, kako postaviti radarje tja, kjer boš zanesljivo ujel kar se da veliko kršilcev. Radarski sistemi se kažejo kot oblika pridobivanja dodatnih proračunskih sredstev na tak način, da se skuša izkoristiti formalne cestnoprometne prepovedi za formalizirano kaznovanje udeležencev v prometu, ki so zato, ker imajo vozilo, tako ali tako že davkoplačevalci in financerji prometne infrastrukture. Oprostite: dotrajane prometne infrastrukture.
Sesute ceste in majavi mostovi Po nekaterih podatkih naj bi bili v Sloveniji namreč v slabem stanju približno tretjina lokalnega cestnega omrežja in tudi približno tretjina mostov. Eden od takih je most v Mednu pri Ljubljani, kjer se kljub različnim pritiskom, da naj ta most čim prej popravijo, saj res otežuje in upočasnjuje primestni vsakodnevni promet več kot 20 tisočih vozil v Ljubljano, to kar ne zgodi in se ves čas zapleta okoli izvajalca. Ob tem je ta most samo eden od devetnajstih, za katere je bilo že lani ugotovljeno, da morajo promet čez njih urediti, v enem letu pa so popravili le dva od njih. Tako so se v intenziviranje aktivnosti za obnovo mostu v Mednem zdaj morali vključiti še okoliški župani, ki so zagrozili z ostrejšimi protesti, če popravila ne bodo opravili v letošnjem letu.
Paradoks Kaj se torej dogaja? Na eni strani imamo razne tipe sankcij v cestnem prometu, ki žal ne izboljšujejo varnosti, temveč od državljanov zgolj na zvit način pobirajo dodaten denar, ki gre v mestne ali državni proračun. Na drugi strani imamo na tem istem cestnoprometnem omrežju, kjer pobirajo dodatne denarne kazni, kolaps njegove funkcionalnosti – to omrežje je namreč vse bolj dotrajano, saj se ga še zdaleč ni ustrezno popravljalo skozi leta. Podobno je tudi z dotrajano delovno opremo policistov, kar v kontekstu nesmiselnih dodatnih finančnih kazni vse skupaj spreminja v v nebo vpijoč absurd: slabo plačani policisti z dotrajano opremo se postavljajo na neproblematična cestnoprometna mesta, da bi tam od voznikov "pridobili" dodaten proračunski denar. Kaj ni ta proračunski denar dejansko namenjen ravno posodobitvi policijske opreme, izboljšanju njihovih delovnih razmer in plač ter popravilu cest in mostov? Kaj se dogaja z državo?
Ponovno izumljanje socialnega Svoj odgovor na to, kaj se dogaja z njo, še natančneje, kaj se dogaja s socialno državo, ima Stephan Lessenich (1965), eden najvplivnejših nemških filozofov. Čeprav na splošno čedalje bolj prevladuje mnenje, da socialna država v evropskih državah vse bolj izumira, Lessenich v svoji knjigi Ponovno izumljanje socialnega, ki je pri založbi Krtina zdaj izšla tudi pri nas, trdi, da se njeni prihodki (torej prihodki celotnega proračuna v primerjavi s celotnim bruto družbenim proizvodom) niti niso kaj bistveno zmanjšali. Se je pa spremenil njen osnovni koncept. V zlati dobi socialne države je bila namreč njena vloga (tudi) v tem, da je posamezniku omogočala samoodločitev, v praksi torej to, da se je človek lahko odločil, kaj bo počel s svojim življenjem. Zdaj se je socialna država začela preobražati v smeri čimprejšnje aktivacije posameznika, da bo ta lahko kar se da zgodaj vstopil v družbo in v njej postal polnovreden ekonomski subjekt – skupaj z vse večjo lastno skrbjo za zdravstveno, pokojninsko zavarovanje itn.
Posledica tega obrata je seveda tudi to, da je javnih projektov, ki zadevajo dobrobit celotne populacije, pri čemer je ustrezno cestno omrežje eden od osnovnih, saj omogoča nemoteno gibanje, vedno manj. Na drugi strani pa se – to je ena od ilustracij na to temo – povečuje individualizirano dodatno pobiranje denarja za proračun.
Kaj pa policisti? Policisti se borijo predvsem za dvig lastnih plač. Do tu se marsikdo lahko strinja z njimi, vendar pa, vsaj meni, manjka širša slika: obenem bi se lahko borili tudi za obnovo dotrajane opreme, s katero delajo, in za izboljšanje cest, ki predstavljajo njihovo delovno področje. S tem bi se hkrati borili tudi za to, da se država ne bi še naprej razkrajala v takem smislu, kot se to dogaja zdaj.
Borili bi se lahko tudi za to, da ne bodo več postavljali radarjev na nepotrebna mesta, temveč zgolj tam, kjer je to res potrebno zaradi varnosti. Če bi svojo stavko zastavili tako, bi zanjo gotovo dobili še precej večjo javno podporo.
0
