Jankovićev hatakikomi

Enako na pomladni.(Četudi tvegam jezo, sem malce arbitrarno štejem tudi Virantovo Državljansko listo. Navzlic deklarativni samoumestitvi v politično sredino in še ne predelani zameri zaradi samostojnega nastopa so jih v pretežni meri izvolili desni volivci.) Ta vozel je možno razvozlati na različne bolj ali manj higienične načine. Prva možnost, po kateri bi kak pomladni poslanec, podobno kot svoje čase Ciril Pucko, takoj po volitvah priznal svetovnonazorsko zmoto in zamenjal ekipo, bi bila precej sporna. Enako velja za drugo, po kateri bi manjšinska poslanca prispevala manjkajoča dva glasova in s tem dejansko določila vladajočo opcijo. Torej ni druge, rešitev bo treba najti za pogajalsko mizo. Če smo popolnoma iskreni, tu bodoči mandatar ni v najboljšem položaju. Zaradi težke prtljage, ki jo je razkrila predvolilna kampanja, pač ni idealen koalicijski partner. Še manj pa idealen šef. Poleg tega z SDS ne želi sodelovati. Čustva so najbrž vzajemna. N.Si so se ob vabilu prijazno zahvalili. SLS je dala jasno vedeti – bolj Žerjavu kot Jankoviću –, naj na to kar pozabi. Ostanejo torej SD, Virantova lista in DeSUS. Precej zoprna situacija. Pahor je argumentirano zapisal, zakaj je proti vstopu v vlado. Virant je naštel vrsto ostrih pogojev. DeSUS-ova cena je znana in visoka. In kaj je storil Zoran Janković? Nič. Oziroma zdi se, da nič. A v resnici vede ali nevede izvaja klasičen hatakikomi, redko in učinkovito zmagovito potezo iz japonske rokoborbe, ki jo poznamo kot sumo. Najbrž je večina bralcev že videla prizor, v katerem se dva precej rejena silaka na okroglem glinenem ringu potiskata in suvata. A v resnici je sumo precej več od prerivanja debelih fantov z mrkimi pogledi in samurajskimi čopi. Zunaj Japonske je manj znano, da obstaja cela vrsta, več ducatov zmagovitih prijemov. Eden najbolj zanimivih je prav hatakikomi, pri kateri se šibkejši, a okretnejši borec navalu krepkejšega izmakne in ga, ko ta odleti mimo njega, potisne ob tla. Poraženec običajno obleži na tleh, bedasto gleda predse in razmišlja, kaj za hudiča se je pravkar zgodilo. Na začetku pogajanj so se tekmeci, oboroženi s pogoji, zahtevami in zadržki, silovito pognali v bodočega mandatarja. Ta se je odzval na najboljši možen način. Izognil se je borbi in jih pustil, da so odleteli v prazno. S tem je razrahljal živce svojih nasprotnikov. Sladostrast oblasti je pač močna. DeSUS gre v koalicijo praktično brez posebnih pogojev. Pahorju se je v SD zgodil mehki puč. Do trdega ni prišlo le zato, ker je znova uklonil hrbtenico. Virantovi pa so v preteklih dnevih med vrsticami že začeli relativizirati svoje trde pogoje. Zato šlamastika z določanjem kandidatur za vodenje državnega zbora ne preseneča. Gospodje so se sami postavili v ta položaj. Zaleteli so se v prazno in si sami znižali ceno. Morda pa bodo zadnji hip ugotovili, da se jim tega ni treba iti. Da take vlade ne potrebujejo in da je ne potrebuje Slovenija. Ni še prepozno za resen razmislek o ideji, s katero so se do zdaj nekateri le poigravali. Idejo o tehnični vladi.