Petek, 14. 2. 2025, 22.10
4 ure, 43 minut
Janez Šušteršič: Klemen, črna faca
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,50
Eden najbolj znanih "počrnjenih obrazov" je bil nizozemski "Črni Peter" (Zwarte Piet), ki so se mu Nizozemci potem odrekli in na pustnih paradah ni več dobrodošel. Nasprotno pa recimo Belgijci z njim vztrajajo.
Video, v katerem Klemen Slakonja poustvari evrovizijske zmagovalce in zmagovalke, tudi enega črnega, sem si ogledal kmalu po objavi. Bil mi je všeč, vendar so mi bolj dali misliti komentarji pod njim. Ogorčenje nad Klemnovim "blackfaceom"* je bilo pravi laboratorij globalne norosti, v katero smo že zelo globoko zabredli.
Priznam, da pred branjem komentarjev niti nisem vedel, kaj pomeni izraz "blackface". Priznam tudi, da se zaradi tega ne počutim prav nič slabo. Pač nisem iz tistega sveta, v katerem so takšne stvari pomembne. Predvsem pa ne mislim, da bi moral po svetu hoditi z dolgim, vsakič daljšim seznamom stvari, ki jih ne smem reči ali narediti, da se ne bi kdo počutil ali delal užaljenega. V mojih časih sta običajna vljudnost in obzirnost povsem zadoščali.
Tanel Badar in Dave Benton, ki ju je Klemen Slakonja imitiral na za nekatere sporen način s počrnitvijo obraza, med izvajanjem zmagovalne pesmi Everybody na Evroviziji leta 2001.
Enobesedne ogorčenke
Komentarji pod videom so bili polni jezikovne oblike, ki bi jo poimenoval "enobesedna ogorčenka". Videti so bili približno takole: "Blackface????"
Vsa čast komentatorjem, ki so Klemna vzeli v bran. Niso bili samo Slovenci, čeprav smo bili v ponosni večini. Trudili so se razlagati, da gre za posnemanje in ne za norčevanje, da to ni nič drugače, kot če oblečeš krilo, ko posnemaš žensko, in da temnopoltega človeka težko poustvariš tako, da si naneseš oranžno obrazno barvo.
Čeprav, mogoče pa vseeno. Ko sem gledal video, je bil Klemnov obraz med posnemanjem Dava Bentona že prekrit z oranžnim krogom. Očitno je manj žaljivo, če črnca namesto kot črnega prikažeš kot velik oranžen balon.
Še ena stvar, ki se jo moram kot bel moški in skorajda boomer šele naučiti razumeti.
Imperializem krivde
Ob prebiranju komentarjev pod videom sem dobil vtis, da je prepoved "blackfacea" predvsem ameriški problem. Še ne tako davno so se beli igralci barvali v črno, se norčevali iz tistih, ki so črni že po naravi, in s tem na neki način opravičevali njihovo diskriminacijo. Razumem, da se skušajo za svoje grehe danes nekako odkupiti tako, da črne ne uporabljajo več.
Ampak kaj imamo mi s tem?
Izkazalo se je, da veliko. Naslednji dan po branju komentarjev sem srečal prijateljico, ki mi je razložila, da je tudi naša mladina napredna in ogorčena nad črnimi facami. Ne samo pri Klemnu, ampak tudi, na primer, ko se otroci oblečejo v svete tri kralje in se eden od njih pobarva na črno – ker takšni so pač na slikah, ki jih poznajo.
Američani so zelo uspešni izvozniki svoje kulture. Od kokakole do Hollywooda, od svoje različice večera vseh svetih do svoje podobe Božička. Očitno zelo uspešno izvažajo tudi svoje občutke lastne zgodovinske krivde in načine opravičevanja zanjo. Zdi se, da so za to posebej dovzetni prav tisti napredni ljudje, ki sicer zavračajo ameriško in nasploh "zahodno" kulturno hegemonijo.
Končno so tudi njih dobili na finto.
Otroci praznujejo prihod svetih treh kraljev. Eden izmed njih ima počrnjen obraz. Fotografija je nastala leta 1958 v Amsterdamu.
Pogojne opravičevalke
Poleg enobesednih ogorčenk je zanimiva še druga pogosta jezikovna oblika, ki bi jo imenoval "pogojna opravičevalka". Uporabil jo je tudi Klemen Slakonja. Potem ko je na dolgo in široko razložil, da razume, zakaj je "blackface" problem, in da kljub temu misli, da ni naredil nič narobe, se je vseeno opravičil.
Opravičil se je s pogojno opravičevalko: "Žal mi je, če sem koga prizadel …"
Pogojne opravičevalke razvrednotijo opravičilo samo. Povedo, da v resnici mislimo, da se nam ne bi bilo treba opravičiti in da to počnemo le zaradi lepšega. Ker če misliš, da si koga res prizadel, se mu opravičiš brez pogojnika.
Klemen bi lahko vztrajal pri svojem razumevanju zadeve. Ni ga dobro pojasnil le on, ampak tudi ogromno ljudi, ki so v komentarjih stopili na njegovo stran. Ti bi morda prišli navijat na Evrovizijo z na črno pobarvanimi obrazi. O tem bi se govorilo, kot vsaka sporna tema bi povečalo zanimanje zanj in mu morda prineslo kakšen glas več.
Lahko bi se, skratka, boril za svoj prav. Namesto tega je raje umaknil estonski nastop iz videa, uporabil pogojno opravičevalko in postal samo še eden od mnogih, ki so pokleknili pred globalnim zborčkom izvoznikov tuje krivde.
Ker so tudi njega dobili na finto.
Zmagovalec letošnje Eme Klemen Slakonja
In v čem je pravzaprav finta?
Finta je v globalnem izvozu še ene ameriške pogruntavščine, tako imenovane politične korektnosti. Ko se je začela, je bila morda videti dokaj nedolžna, včasih kot smešno kodiranje komunikacijske obzirnosti.
Potem se je strgala z verige. Danes ljudem, ki poznajo njene vedno nove domislice in prepovedane besede, daje kopico priložnosti, da se zgražajo in znašajo nad manj poučenimi – in se pri tem počutijo, kot da so sami nekaj boljšega. Dovolj je, da vedo, kaj se ne spodobi več, in že lahko tulijo enobesedne ogorčenke ("Blackface! OMG, blackface!!!!"), ne da bi se trudili razmišljati, ali si njihova najnovejša tarča to res zasluži.
Politična korektnost je tako postala posvečen izgovor za izživljanje frustracij raznih prikritih nasilnežev. Bulijev, bi jim rekli danes.
Večina se nas je v življenju naučila, da je norcem in nasilnežem najbolje pustiti, da se iztulijo, in potem iti naprej po svoji poti.
Pa četudi na tej poti, za ljubi mir, samocenzuriramo kakšen svoj umetniški ali intelektualni izdelek. Žalostno, toda resnično.
Med protesti BLM (Tudi življenja črnih štejejo) so se pojavljali tudi slogani proti "rasističnemu Črnemu Petru".
Institucionalizirano nasilništvo
Nasilništvo politične korektnosti si je, poleg globalne četice prostovoljnih džihadistov, ustvarilo tudi svojo institucionalno in finančno mrežo.
Ker kaj drugega kot globalno nasilje nad svobodo izražanja pa je, če si domišljaš, da lahko, ker si sam v zgodovini naredil nekaj stvari hudo narobe, vsemu svetu za vekomaj in za vse primere prepoveš potemnevanje obraza?
In kaj drugega kot to je, če si državna korporacija za razvojno pomoč "v imenu ameriškega ljudstva" omisli mrežo plačanih lokalnih nadzornikov javnega govora, ki delajo po njihovih merilih in ideoloških preferencah, svojih odločitev pa ne znajo niti pošteno utemeljiti?
In kaj drugega kot nasilje nad svobodo govora in mišljenja je, če si v državi, kjer še sodišča in tožilstva nimajo jasnih meril sovražnega govora, vlada omisli skupinico plačanih uradnikov, ki bodo po svoji volji in presoji prepovedovali članke in pisali kazni urednikom?
Razmislite. Če si v tem svetu sploh še upate priznati, da to kdaj počnete.
Siolov kolumnist dr. Janez Šušteršič je znan slovenski ekonomist in mednarodni strokovnjak za podporo ekonomskih reform in usposabljanje državnih uprav. Leta 2012 je bil finančni minister, pred tem pa tudi direktor urada za makroekonomske analize in razvoj. Kolumne na Siol.net objavlja vsako tretjo soboto v mesecu.
*počrnjen obraz
