Fenomenologija korupcije

Obstajajo ljudje, ki trdijo, da korupcija v Sloveniji ni tako velik problem, se pravi, da so ljudje v teh krajih preveč pesimistični, da mediji pretiravajo itd. S takšnim mnenjem se človek sicer težko strinja – konec koncev med novimi predčasnimi volitvami in korupcijo obstaja dovolj jasna povezava –, je pa res, da tukaj zelo resno težavo predstavlja njena percepcija. Korupcija se namreč že po naravi rada skriva, zato se je treba pri njenem evidentiranju največkrat opirati na indice. Liberalni pogled Ključno težavo pri korupciji potemtakem predstavlja njena percepcija. Na kratko: od tega, kako se ti kaže, so odvisni tudi ukrepi za njeno preprečevanje in sanacijo že povzročene škode. Znano je, da liberalci v njej vidijo predvsem ekonomski problem. Prejšnji teden si je nek "ekonomist s FDV" privoščil izjavo, v kateri je zajeto praktično bistvo politične filozofije liberalizma: "Čim prej je treba prodati državno premoženje, s čimer bo v veliki večini opravljeno delo proti korupciji." Globoka izjava, ni kaj. Človek je ob njej kar v zadregi in ne ve prav dobro, kaj bi rekel. Kot kaže, na FDV precej časa posvečajo proučevanju Biblije, zlasti Govora na gori, kjer med drugim piše: "Če te desno oko zapeljuje, ga izderi in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da zgubiš en ud, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v pekel. In če te desna roka zapeljuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da zgubiš en ud, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v pekel." Privatizacija torej pomeni kraljevsko pot do liberalnih nebes. Sliši se precej preprosto, vprašanje je samo, ali iz tega potem logično sledi, da je najboljše zagotovilo, da se v prihodnosti ne bo več zgodila kakšna nova "zadeva Patria", privatizacija države? V to smer kaže kar nekaj indicev: slovenskega liberalca najhitreje prepoznaš po tem, da je po eni strani izredno militantno nastrojen proti jugonostalgikom, po drugi strani pa se popolnoma nekritično predaja avstronostalgičnim fantazijam. Še več, brez večjih težav prepozna utopijo v ideji brezrazredne družbe, ni pa je sposoben prepoznati v ideji prostega trga. Povedano v govorici "ekonomistov s FDV": gleda iver v očesu svojega … hm … brata, ne opazi pa bruna v svojem. Republikanski pogled Republikanska tradicija je seveda mnogo starejša, saj sega v antično poganstvo. To pomeni, da republikanci ne marajo izdiranja oči in sekanja rok. Tovrstne prakse se jim zdijo čudaške, vredne edino barbarov. No, tukaj je pomembno predvsem to, da republikanci za razliko od liberalcev znajo misliti politično – ko liberalci govorijo o politiki, praviloma mislijo na ekonomijo. V politični filozofiji republikanizma nastopa korupcija kot politični problem par excellence. Republikanec je človek, ki ga opredeljuje skrb za republiko: ko se zjutraj zbudi, najprej pomisli nanjo, ko gre zvečer spat, sanja o njej. Republika mu pomeni javno stvar (res publica), torej stvar, ki ga druži z vsemi drugimi državljani; njeno nasprotje je zasebna stvar (res privata). V tem kontekstu bi se kratka opredelitev korupcije lahko glasila približno takole: korupcija nastane tedaj, ko politik ali uradnik, ki bi moral po definiciji skrbeti za skupno stvar, svojo javno funkcijo zlorablja tako, da skrbi za zasebno stvar. Z drugimi besedami: ko se skorumpirani politik zjutraj zbudi, najprej pomisli na zasebno stvar, ko gre zvečer spat, sanja o njej. Korupcija potemtakem pomeni indic, da z državljanskimi vrlinami političnih elit nekaj ni v redu, iz česar sledi, da tudi z državljanskimi vrlinami navadnih državljanov nekaj ni v redu. Problema korupcije seveda ni mogoče zreducirati na ekonomijo. V osnovi gre za izdajo zaupanja: javni uslužbenec, ki ga ne zanima več skupna, ampak samo še zasebna stvar, se iz republikanca spremeni v liberalca. Posledično se tudi navadni državljani prenehajo zanimati za skupno stvar in tudi sami postanejo liberalci, tj. zasledovalci privatnih interesov. Sledi odtujitev od politike, nezaupanje v institucije države, volilna abstinenca, apatičnost itd. Kaj storiti? V družbi, ki svobodo razume kot pravico do zasledovanja privatnih interesov, tisto skupno postane hitro odveč, saj vzbuja samo skušnjavo, ki ji bo slej ko prej kdo podlegel. Rešitev se zato kaže v privatizaciji. Toda ko ni več tistega skupnega, postane tudi skušnjava privatnica in se preseli v zasebni sektor. Zmaj liberalizma začne žreti lastni rep. Liberalizem potemtakem pomeni dekadentno fazo v razvoju neke družbe, katere notranja protislovja na koncu ni več mogoče obvladovati s političnimi sredstvi. Demokracijo tako zamenja oligarhija in potem … Skratka, liberalizem pomeni kraljevsko pot v hlapčevstvo. Republikanizem, nasprotno, svobode ne razume v asocialnem smislu; svoboda nastaja z izpolnjevanjem državljanskih dolžnosti, zato ima izrazito socialni značaj. Korupcija uničuje svobodo. Mimogrede: republikanci seveda niso proti zasebni lastnini. Se pa dobro zavedajo, da je pobesnelim liberalcem, ki bi na koncu privatizirali tudi vodo, zrak, sonce itd. – pred leti so v ZDA prodajali celo parcele na Luni –, treba postaviti neke meje. Glavna prednost republikanizma je v tem, da na družbo gleda celostno. Proti korupciji se ni mogoče bojevati samo z običajnimi institucionalnimi sredstvi, ravno tako ali pa še bolj je treba delati tudi na državljanskih vrlinah in v boj vključiti vzgojo, izobraževanje, medije itd. Zgoraj je bilo rečeno, da republikanci ne marajo izdiranja oči in sekanja rok. Funkcije FDV in drugih vzgojnih in izobraževalnih institucij zato ne vidijo v masovni proizvodnji permisivnih pohabljencev, ampak v oblikovanju krepostnih državljanov. Republikanci najboljše orožje proti skušnjavi vidijo v kreposti državljanov. Seveda pa se je treba zavedati, da je boj proti korupciji kontinuirani proces, ki se ne sme nikoli ustaviti.