Evolucija poraščenosti

Depilacija je redna aktivnost skoraj vsake ženske in tudi moškega, čeprav ti najpogosteje brijejo brado, ženske pa imamo največ opravka z nogami. Britje pazduhe sodi že med nekakšne higienske navade, kot nekaj takega nam poskušajo zapakirati tudi britje tanajbolj občutljivih predelov. Če bi upoštevala večino napotkov medijev, bi četrtino dneva tako ali tako visela pri kozmetičarki, četrtino v fitnesu, četrtino bi prespala (lepotni spanec, saj veste), četrtino pa bi lahko namenila skrbnemu prehranjevanju oziroma neuradnemu doktoratu iz tega. In to je samo tisti del, ki zadeva telo; kariera, duh in medosebni odnosi zahtevajo še vsi po en dan zase.

Za čuda še nisem naletela na poskus trženja meditacije med depilacijo, dve muhi na en mah – a primerno le za postopke, ki niso boleči; pri preostalih lahko ob trpljenju krepimo duha ali nekaj takega. Sploh poleti, ko na ogled postavimo praktično vse, skrbnemu odstranjevanju dlak in dlačic posvetimo še več pozornosti. Tako je vsaj moč razbrati iz vsako leto istih člankov v revijah, ki se od tistih iz prejšnjih letnikov razlikujejo samo po opisu kakšne nove "revolucionarne" tehnike izganjanja nezaželenih lastnosti našega telesa.

Z dlakami je en sam križ, nenehno rastejo, mašijo nam odtoke, če en teden ne posesamo stanovanja, se nam svaljkajo po vogalih kot nekakšenneželen biološki dokaz našega obstoja. Glede na trud, ki ga vložimo v njihovo odstranjevanje, bi bilo povsem logično (no, "logično"), da bi evolucija v prihodnosti za nas pripravljala gladko življenje. Brez dlak. Vztrajnost, s katero jih odstranjujemo, bi morala pripeljati do postopnega izničenja njihovega obstoja. Bilo bi edino fer. Ali vsaj do izničenja tiste vrste dlak, ki jih opazimo z razdalje dveh metrov (saj se zavedamo tega, da smo sicer polni malih dlačic, od glave do peta, kajne?). Mi se ne bi božali, kot božamo pse in se navdušujemo nad njihovo mehkobo; mi bi radi po telesu z roko potovali, kot da gladimo tisočkrat prešlatan marmornat kip.

Ampak poraščenost ima seveda svojo vlogo, ki ji je popolnoma vseeno za naše predstave o estetiki. Če nam je to manj jasno pri poraščenih nogah, je zadeva vsekakor bolj samoumevna pri očeh, kjer so nam dlake (preimenovane v bolj sprejemljive trepalnice) na primer všeč, medtem ko so nam na spolnih organih ljube le v določenih oblikah (a še vedno velja, da je manj več). Na eni strani je estetika, na drugi strani zdravje, oba pa si podajata higieno, ki je pogosto zgolj izgovor v službi estetike. Včasih že absurdne estetike. Čeprav še nisem opazila, da bi okraševanje ženskih spolovil pri nas doživelo kakšen poseben razmah, si lahko v tujini že lahko privoščite kakšen vzorček iz kristalčkov, metuljčka ali zvezdico naravnost na venerinem gričku. Še preden bi lahko to povsem posvojili tudi slovenski kozmetični studii, bodo morda do izraza bolj prišli zdravniki, ki opozarjajo na naravno vlogo dlakovja tam doli, ščitenje pred bakterijami, virusi, vnetji, pa tudi poškodba kože ni tako nedolžna. Pravijo tisto, kar že vemo: da ima poraščenost svojo vlogo in namen (ki ni spravljanje ljudi v zadrego).

Kakorkoli že, tako kot pri številnih je tudi moja koža poleti v še rednejšem stiku s kremo za zaščito pred UV-žarki, nisem pa še naletela na kakšno raziskavo o vplivu poraščenosti pri zaščiti kože pred škodljivimi vplivi izpostavljanja soncu. Se "morajo" z zaščitno kremo mazati tudi moški z močno poraščenimi hrbti, na primer? Bolj pogosto, ker krema težje pride do kože? In tisti, ki so precej poraščeni, imajo še eno prednost – komarji se jih večinoma izogibajo v velikem loku. Verjetno malo težje pridejo do kože. V dobi, ko je sonce vse nevarnejše, mi vse bolj podvrženi različnim alergijam, žuželke pa vse bolj razširjene zunaj svojih primarnih habitatov (ste se že spoznali s kakšnim tigrastim komarjem?), bi bila tako torej edina logična evolucija tista, ki bi nam poklonila še več poraščenosti. Naravi je pač vseeno za naš okus za estetiko.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.