Ekonomija bo vedno brezupna znanost

Danes takšna oznaka nima neposredne povezave z izvirno uporabo, se pa pogostost njene rabe poveča vsakič, ko gre kaj v gospodarstvu hudo narobe. Skladno s tem je revija Economist, že globoko v zadnji krizi, v krovni zgodbi izdaje 16. Julija 2009 analizirala, kako se je še bolj spektakularno kot nepremičninski balon razblinil ugled ekonomije. Ost povečane kritike v krizi, ki jo je Economist takrat povzemal, je bila usmerjena v makroekonomijo in finančno ekonomijo na treh področjih. Najprej je bilo in je še veliko govora o tem, da so (makro)ekonomisti krizo celo povzročili. Z napačnimi napotki za vodenje ekonomske politike. Drugič, ekonomistom ni uspelo napovedati krize. In tretjič, ekonomija ne ve, kako se iz krize rešiti. Poučen odgovor na tovrstno kritiko je kmalu za tem v istem časopisu podal nobelovec Robert Lucas. Na kar se želim osredotočiti danes, je drugi element kritike, nesposobnost napovedi krize. S tega vidika namreč ekonomija (ali katerakoli druga veda ali znanost), če bo le splošno sprejeta, nikoli ne bo uspešno napovedala kriz razsežnosti, kot je zadnja. Povedano drugače, ekonomija glavnega toka (mainstream) in bo vedno brezupna znanost. In to le, če življenje k sreči ne bo postalo deterministično, temveč bo ohranilo vse svoje čare nepredvidljivosti, ki nas včasih dela žalostne, drugič pa spet srečne. Le redki so pravilno napovedali Začnimo torej s trditvijo, da je glavni tok ekonomije kot celota zgrešil napoved krize. Jaz bom za ponazoritev navedel trditev, ki je sicer trivialna: da je prav vsak glavni tok ekonomije zgrešil napoved prav vsake ekonomske krize do zdaj. Ne samo zadnje. In to kljub izjemnemu razvoju ekonomske teorije in prakse zadnjih desetletij, v katerega je bilo vloženih veliko javnih sredstev. Ni čudno, da so nekateri zahtevali, da morajo akademski ekonomisti vrniti svoje plače. Res pa je, da je kar nekaj ekonomistov kar natančno in pravočasno opozorilo na zadnjo krizo. Pogosto omenjajo letošnjega nobelovca Roberta Shillerja, pa Nouriela Roubinija, med inštitucijami Banko za mednarodne poravnave in razvoj. Nekateri med njimi, na primer Roubini, so s tem postali prave globalne superzvezde, ki so pozneje svoje preroške in analitične sposobnosti spremenile v izjemno donosne svetovalne posle. Seveda pa najdemo tudi sistematične in zanesljive dokaze, da je kar večje število ekonomistov pravilno napovedalo zadnjo krizo, čeprav pozneje niso bili deležni podobne medijske pozornosti. Če so ta opozorila obstajala, potem se zastavi vprašanje, zakaj krize nismo preprečili. Mogoči so trije odgovori. Prvi bi bil, da krize ni bilo mogoče preprečiti. Ta odgovor je mogoč, vendar ne ravno prepričljiv. Če ne zaradi instrumentov, ki jih ekonomska politika ima, že zaradi očitkov, da je ekonomija sokriva za nastanek krize. In če lahko nekaj povzročiš, potem verjetno obstajajo tudi vzvodi, da nekaj preprečiš. Drugi odgovor bi bil v vedenju ljudi. Res je, da ljudje sami radi (v povprečju) ignoriramo prinašalce slabih novic takrat, ko je vse videti rožnato. Podobne primere imamo tudi pri nas. Slovenska ekonomska politika je sistematično ignorirala vse pozive po reformah. Zdaj ne moremo rasti in režemo v proračun v obdobju recesije in skoraj potrojene brezposelnosti. Ozrite se okrog sebe (ali celo vase) in preštejte, koliko ljudi je v obdobju 2006–2008 ignoriralo opozorila o pregretem nepremičninskem trgu ter kupovalo stanovanja, ki so se po njihovem prepričanju le še dražila. Tretji odgovor je, da je ekonomska politika opozorila preprosto spregledala, ker ni verjela njihovi utemeljitvi. Ta odgovor je zelo verjeten. Če pogledate, kaj je glavni očitek nekdanjemu guvernerju ameriške centralne banke Alanu Greenspanu, gre prav za to, da je preveč verjel v samokorektivno delovanje trgov in tako spregledal opozorila ter ni pravočasno izpustil zraka iz nepremičninskega balona. Kaj takega imajo verjetno v mislih tisti, ki trdijo, da so ekonomski koncepti, kot je hipoteza učinkovitih trgov, zgrešeni v temelju. (Čeprav priporočam branje zgoraj omenjenega Lucasovega članka za delno razjasnitev megle.) In če prav pomislimo, tretji odgovor pravi, da je ekonomska teorija glavnega toka popolnoma zgrešena. Če gre za teorijo glavnega toka, potem bi jo ekonomska politika vendar morala upoštevati in vzeti napoved krize resno, tako pa jo preprečiti. Prekletstvo razvoja (tokrat res) prave teorije Ugotovitev temeljne zgrešenosti teorije glavnega toka klične po razvoju alternativ. In že danes se najdejo ekonomisti (med drugimi), ki trdijo, da bi z njihovimi inovacijami v ekonomski teoriji krizo lahko napovedali. Pri tem se takoj zastavi temeljno in večinoma spregledano vprašanje (diskusijo o njem bo pozoren bralec našel v Lucasovem članku). Če neka nova teorija uspešno napove krizo in ob tem vsebuje tudi jasna navodila ekonomski politiki, kako ukrepati proti njej, ali ne bi bilo logično, da bi te ukrepe tudi uporabili in nato krizo uspešno preprečili? Kaj je potem uspešna napoved krize? Je to napoved krize, ki bi se hipotetično zgodila, vendar jo je ekonomska politika uspešno preprečila? Če je tako, potem krize sploh ne zaznamo in ekonomska teorija ni bila neuspešna pri napovedi. Ali je to napoved krize, ki se potem zgodi, vendar se ekonomska politika ni odzvala za preprečitev. V tem primeru težko govorimo o podporni teoriji glavnega toka, saj ekonomska politika to upošteva po definiciji. Vedno bodo le redki pravilno napovedali Skratka večina trditev znanstvenikov ali strokovnjakov, da lahko s svojo teorijo pravilno napovejo krizo, je konsistentna le ob domnevi, da njihova teorija nikoli ne postane del glavnega toka. Sicer postane del ekonomske politike, ta pa bi jo morala uporabiti za preprečitev krize. Uspešno preprečenih kriz v podatkih po definiciji ni, kar pomeni, da je pravilnost teorije glavnega toka pri preprečevanju kriz empirično težko preverljiva. Ne trdim, da je nemogoča, vsekakor pa je težko preverljiva. Zato bodo krize, kot je zadnja, vedno uspešno napovedovali le redki. Če bi jih večina, potem se krize ne bi mogle zgoditi. Lahko Zemlja postane ravna? Seveda obstaja tudi možnost, da nekoč pridemo do teorije, ki bo natančno predvidevala krize, na njenih temeljih pa bomo te uspešno preprečevali. Ne bo jih več. Je to mogoče? Malo verjetno, da bi negotovost in naključnost popolnoma izginili iz našega življenja. Da bi bilo vse predeterminirano. Določeno vnaprej. Zapisano v usodi, tako rekoč. Si predstavljate, da bi lahko natančno napovedali dež in bi imeli orodje za razbitje oblakov. In bi imeli nenehno sonce. Skoraj nekaj takega, kot da bi Zemlja postala ravna. Upam, da nikoli. Naključnost in negotovost sta del življenja samega. Ekonomija bo vedno brezupna znanost Krize se bodo v prihodnosti še vedno dogajale. Gospodarska rast ne bo konstantna, še vedno bodo obstajali poslovni cikli. Vsakič ko se bo kriza zgodila, se bo pojavilo vprašanje, zakaj je nismo predvideli. In vedno bo odgovor, da je to zato, ker je ekonomska teorija glavnega toka s tega vidika zgrešena. Zato je ekonomija obsojena ostati brezupna znanost. Lahko pa ugotovimo tudi, da je ob napovedi dežja smiselno kupiti dežnik.