Davek napuhu

Po vseh statistikah smo v svetovnem vrhu, ustvarjalnost iz nas kipi – dokler ne pridemo čez mejo. Tam pa uplahne kot stoletna dojka, pljosk po prazni mizi.

Kje so knjige slovenskih avtorjev v tujih knjigarnah?

Verjel sem slovenskim medijem in menil, da smo svetovna ustvarjalna velesila, dokler nisem na dolgem potovanju po Evropi šel v vsako večjo knjigarno in občasno našel le Bartolovega Alamuta, v Franciji pa Pahorjevo Nekropolo in to je bilo to. Začel sem raziskovati in napisal serijo člankov z naslovom Slovenska kulturniška laž. Zameril sem se vsem, spremenilo se ni nič, torej so članki še aktualno branje.

Parazitsko gospodarstvo Država razpisuje subvencije in spodbude, avtorji in založniki pa se znajdejo po naše. Mlad in naiven sem mislil, da so nategi le folklora kulturniške scene, vendar sem z leti ugotovil, da so del mentalitete – tudi v preostalem gospodarstvu ni nič bolje, o čemer sem že pisal. Razvili smo sto in en način "znajdi se" metod, od knjig, ki so natisnjene zato, da je subvencija upravičena, potem pa zgnijejo v kaki kleti, do onih, kjer plačamo tujo založbo zato, da nam ne zastavlja vprašanj o kvaliteti, marveč le pobere denar in je modro tiho.

Stvar je že sistemsko tako urejena: če se želite prijaviti na razpis za prevod svojega dela, morate priložiti pogodbo s tujim založnikom. Ker ugledni tuji založniki ne znajo slovensko in knjige niso brali, jih torej sploh nočemo vključiti – merimo na svoje prijatelje, ki vam pogodbo sestavijo kar na pamet, da vam pripomorejo do državnega denarja. In tako dalje. Tako financiramo prevode pri obskurnih založbah brez distribucijske mreže, katerih edini resnični cilj je finančna podpora prevajalcu, avtorju in založniku. Številke niso majhne.

Poglejmo v Osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017, kjer je napisan načrt samo za Nemčijo: "število vseh prevodov v nemščino (do 2013: 582; do 2017: 1000)". Torej smo do zdaj prevedli že 582 knjig in skoraj še enkrat toliko naj bi jih v naslednjih nekaj letih, kar bi bil del paketa nastopa na knjižnem sejmu v Frankfurtu, proračun šest milijonov evrov. Tisoč slovenskih knjig v Nemčiji! Kakšen uspeh! Že zdaj, 582 knjig, poplava slovenske literature! Potem pa boste stopili v knjigarno v Frankfurtu in ne boste našli niti ene. Niti ene.

Izginuli kresniki Pretiravam? Odprl sem seznam dobitnikov nagrade kresnik za najboljši slovenski roman leta in sem šel najboljše, kar je bilo pri nas napisanega v zadnjih dvajsetih letih, iskat na Amazonu. V angleščini nisem našel niti enega. Nula, nič, zero, nada!

Edino roman Katarine Marinčič je na voljo v nemščini, izšel je pri majhni založbi v Celovcu. Kako je to mogoče?

Javorškov pogled Te dni vsi berejo dela Vitomila Zupana, zato sem se odpravil prebirat Jožeta Javorška, človeka, s katerim sta bila obsojena skupaj in sta se preostanek življenja globoko sovražila. Ko sem naletel na odlomek "Slovenska literatura je v glavnem literatura jecljavcev, boječnikov, impotentnežev, jetičnikov in socialnih izkoreninjencev. Če pa bi jo kot književnost začeli vrednotiti z mednarodnimi merili, bi je bilo za eno samo aktovko," sem se ob zadnjem stavku zamislil in ga vzel dobesedno. Dejansko leta 1997 po Evropi nisem mogel nabrati več kot za aktovko slovenske literature in očitno je ni mogel niti Javoršek leta 1978. Če grem na pot danes, bom lahko v Franciji dodal Brino Svit in konec.

Svet agentov in agencij V teoriji bi moral biti izvoz slovenske literature čisto preprost. Za pisatelje velja podoben sistem kot za fotomodele. Podpisati morate pogodbo z literarno agencijo/agentom in ti se potem dogovarjajo z založbami. Agenti so plačani od tega, kar prodajo, torej jih pisatelji ne financirajo. Zveni idealno, mar ne?

Potrebovali bi torej le razpis za prevode, vse drugo bi opravili pisatelji sami. Pošiljali bi rokopise agentom, ti založbam in aktovka knjig bi hitro postala premajhna. Tako pa …

Če se vrnemo k seznamu kresnikovih dobitnikov, lahko sklepam, da se niti enemu avtorju ni posrečilo vstopiti v agencijski sistem, kar nas dela unikatne. So sploh poskusili, kdo ve?

Ne moremo se primerjati z nikomer, razen verjetno s Severno Korejo, kjer prav tako noben pisatelj nima mednarodnega agenta.

Islandcev, recimo, je skoraj sedemkrat manj kot Slovencev, pa njihove knjige najdete v knjigarnah, avtorje pa v agencijskem sistemu.

Tisti trije odstotki Prvo, kar morate vedeti: le trije odstotki pisateljev dobijo agenta. Torej so zavrnitve običajne. Normalno človeško je, da se boste izogibali neprijetnostim in bolečim udarcem egu, sploh če ste na domačem terenu klasik. Želite si samo dobrih novic.

Težava pa je v tem, da so naši ljubitelji dobrih novic spisali sistem, ki jih v tem podpira in jih drži v stalnem ovoju zaščite pred realnostjo.

Prisostvoval sem sestanku, na katerem so se slovenski pesniki dogovarjali z angleškim založnikom. Ugledna založba z mamljivo ponudbo: antologija slovenske poezije. Na njihov račun, seveda. Dobra volja je napolnila dvorano, srečna družina se je sestavila in trajala do trenutka, ko je založnik spotoma omenil, da bo "pesmi izbral naš (torej angleški) urednik". Zavladala je ledenica. Anglež je zbegano gledal. "Kako?" se je glasno uprl eden od pesnikov, "Tujci boste izbirali naše pesmi? Nikoli!" Dvorana je pritrjevala.

Tako se je sodelovanje končalo. Tujci ne bodo nabirali cvetov naše poezije. Knjiga ni izšla. V gospodarstvu bi to imenovali zmaga nacionalnega interesa.

Vprašanje kontrole Počilo je torej pri vprašanju kontrole. Slovenski literarni svet je majhen, inerten, incestuozno prepleten, vsak pozna vsakega in bo z njim trgoval za usluge vse življenje. Zaradi razpisov točkujejo in nagrajujejo drug drugega, dajejo in vračajo si usluge in nastal je sistem položne piramide, v katerem nekaj ljudi upravlja velike denarje, večina pa "mučka" na malo. Nastali so lokalni Bogovi in bogovi, svet je urejen, vsak ima svoj položaj, ki je zagotovljen do smrti in še čez. Ker celoten sistem financira politika, mora biti vsak uspešen element v njem v dobrih odnosih vsaj z eno politično stranjo (obstajajo pa fenomeni, ki prijateljujejo z vsemi), kar za sabo potegne določene posledice.

Recimo, družbenokritičnih romanov nimamo, pri literarnih nagradah pa je začelo veljati politično "uravnoteženje". Glejte podelitev Prešernovih nagrad danes zvečer. Za literaturo sta dve, zagotovo bo ena šla na "levo", druga pa na "desno", k "našim" ali "vašim", kakorkoli že imenujete ta pomemben kriterij slovenske literarne kakovosti. Skratka, vrnili smo se v XIX. stoletje – tisto delitev poznamo iz Cankarja, današnjo pa bomo iz Cankarjevega doma.

Vsaka ugledna tuja založba pa svoj program izbira sama. Pride urednik in reče: "Da, ta roman nam je zelo všeč in radi bi ga objavili!"

Kaj, če bodo kaj takega rekli za roman, ki so ga domači maherji ravno popljuvali? Ki ni "naš" ali "vaš"?

Težava je v tem, da bi v trenutku, ko bi slovensko literaturo ponudili agentom in ti založnikom, slovenska lokalna kulturniška scena izgubila sleherno kontrolo.

Si predstavljate katastrofo? Tuji založnik noče vzeti romana, ob katerem medli slovenska srenja? Saj bi lahko nastala povsem drugačna hierarhija! Lahko bi se pokazale povezave kritikov in avtorjev, ki skrbijo drug za druge in vlečejo bralce za nos in tako dalje. Raje plačujemo, kot da bi kdo podrl naš sistem poznanstev.

Nepredvideni dogodki Ko je leta 2013 British Library izbirala avtorje za pregled evropskega ustvarjanja, sem šele v Londonu na nastopu izvedel, da so Angleži presojali med osmimi slovenskimi romani in izbrali mojo Nemško loterijo.

Grem stavit, da je lokalna literarna scena pač ne bi. To je primer izgubljene kontrole, o kateri govorim. Ker na ta način lahko kak avtor pobegne iz slovenske mreže točkovanja in sistematizacije, deljenja uslug in doživi odrešujoči občutek, ko njegovo delo ne izberejo strici in tete, prijatelji in znanci, marveč neznani ljudje in je tako lahko končno izbrano delo, ne pa oseba. Priporočam vsem.

Nevidni davek Slovenija plačuje vse te obskurne knjižne izdaje ravno zato, da s tem podpira obstoječe stanje. Še več, nedavno so napovedali, da bo Slovenija vzgojila (in plačala!) lastne agente, kajti le tako si bodo lahko zagotovili kontrolo. Kako bodo ti agenti potem dostopali do uglednih založb, nikogar ne briga. Bodo pa dovolj dobri za kontaktiranje lokalnih in čezmejnih maherjev.

V te namene zapravljen denar lahko mirno pojmujete kot davek napuhu lokalnih veličin. Davkoplačevalci raje plačamo, kot da bi ego lokalnega boga doživel zavrnitev.

Miselni eksperimenti Privoščimo si miselni poskus: če smo se literarno izvozno namenoma zaprli, da ohranimo kralje na Betajnovi, mar podobno ne velja za akademsko sfero? Si predstavljate prost pretok profesorjev?

Ali pa gospodarstvo: pri vseh razpravah o lastninjenju, med katerimi je bilo poglobljenih žal malo, nisem zasledil opisane skrbi, ki nedvomno žge v srcu vsakega menedžerja v državnem podjetju. Kaj če bodo tujci za vodje izbrali druge ljudi? Se bo zdajšnja razporeditev povsem porušila in premešala?

In ko smo že pri tem, koliko slovenskih politikov bi bilo na istem položaju v kakšni demokraciji z dolgo tradicijo?

Zato se Slovenija vedno bolj zapira. Težava je le v tem, da denarja zmanjkuje, napuha pa je vedno več, saj ga ravno majhnost rojeva v ogromnih količinah.