Človekove pravice

Če si pogledate knjižico, ki jo ves čas ponatiskuje Svet Evrope v Strasbourgu (vir), boste v njej našli 13 členov, ki opredeljujejo posamezne človekove pravice: od pravice do življenja do pravice na učinkovito pravno sredstvo. To je na videz zelo preprosto, prebere jih lahko vsak in vsak si lahko misli, da ima predstavo o tem, kaj Konvencija o človekovih pravicah sploh varuje.

A vsak od teh členov je vrh le ledene gore. Pod njim se skriva na stotine sodb Evropskega sodišča za človekove pravice. Vse so elektronsko objavljene (HUDOC).

Če bi človek preštudiral vse te judikate, bi mu bilo potem jasno, kaj so človekove pravice? Mislim, da ne oziroma bi ugotovil, da so človekove pravice praktično vse, kar lahko nepravičnega izplava iz pravnega sistema katere od 47 držav podpisnic Evropske konvencije o človekovih pravicah.

V teh odločbah je tožena stranka vedno država: po tem, ko je imela v domačem pravnem redu možnost problem, ki ga navaja pritožnik, pravično razrešiti. Zato zahtevajo, da se pritožba na ESČP naperi šele, ko so "izčrpana vsa domača pravna sredstva".

Kaj s svojo krajevno pristojnostjo pokriva Evropsko sodišče za človekove pavice?

Konvencija pokriva približno 800 milijonov ljudi – od Iberije do Sibirije, od Reykjavika na zahodu do Vladivostoka na vzhodu, od Nordkapa na Norveškem do Valette (Malta) na jugu. Zato ne preseneča, da je sodišče zasuto s pritožbami. Samo vsaka dvajseta (pet odstotkov) sploh pride do sodnikov, preostale so zavržene že davno prej.

Kdo in kako odloča o pravnih zadevah pred Evropskim sodiščem za človekove pravice?
Konvencija pokriva približno 800 milijonov ljudi – od Iberije do Sibirije, od Reykjavika na zahodu do Vladivostoka na vzhodu, od Nordkapa na Norveškem do Valette (Malta) na jugu. Zato ne preseneča, da je sodišče zasuto s pritožbami. Samo vsaka dvajseta (pet odstotkov) sploh pride do sodnikov, preostale so zavržene že davno prej.

Kdo in kako odloča o pravnih zadevah pred Evropskim sodiščem za človekove pravice?

Velika večina zadev konča pri sodniku posamezniku (skrajno levo). Komite treh sodnikov zadevo v veliki večini primerov zavrne ali zavrže po merilu ustaljene pravne prakse (well established case law). Mali senat sedmih sodnikov (Chamber), če stvar pride mimo teh filtrov, potem o stvari odloča vsebinsko.

Če državi ali stranki ta odočba ni po godu, se lahko pritoži na Veliki senat (Grand Chamber, desno spodaj), a tja pride le malokatera zadeva, majhen odstotek ene od dvajsetih zadev, o kateri je Sodišče odločalo vsebinsko. Če do tega pride, nastane nov vodilni pravni primer (precedens), ki je potem vodilo v vseh drugih podobnih zadevah po načelu, da je treba podobne zadeve odločati – podobno (stare decisis).

Se je vredno pritožiti v Strasbourg?

Ob tem se posamezniku postavlja vprašanje, ali se je na Evropsko sodišče o človekovih pravicah sploh vredno pritožiti. Odgovor je, da se splača v vseh primerih, v katerih je slovensko ustavno sodišče kot zadnja instanca v Sloveniji po mnenju pritožnika odločilo napak. Odločba Evropskega sodišča za človekove pravice korigira domačo pravno prakso, na primer v primeru izbrisanih, v primeru varčevalcev Ljubljanske banke itd. –, zraven tega pa predstavlja negativno povratno zvezo za vse druge podobne primere v Evropi.

Večja neodvisnost, večja objektivnost

Ker sem bil pred odhodom v Strasbourg pet let sodnik na ustavnem sodišču, vem, da se doma zadeve ne odločajo brez ozira na primer na finančne posledice, ki bi jih to imelo za slovenski proračun. V tem smislu nobeno ustavno sodišče v Evropi ni povsem neodvisno od domačih pravnih in siceršnjih razmer, medtem ko Evropsko sodišče za človekove pravice odloča, ne da bi se nanje sploh oziralo. To je morda ena glavnih prednosti odločanja v Strasbourgu; lahko bi se reklo, da gre tu za večjo neodvisnost in s tem za večjo objektivnost.

Pravica za hlapca Jerneja

Če si potem spet zastavimo vprašanje: "Kaj so to človekove pravice?", pridemo do preprostega odgovora, da ima pritožba v Strasbourg smisel takrat, ko ima nekdo občutek, da je pravica na njegovi strani, a je v Sloveniji zadel ob neprebojen pravni zid. Kako se to pretvori iz ustavnega primera v vprašanje o človekovih pravicah, je potem stvar za odvetnike. Za njih je mogoče reči, da bodo tudi v Sloveniji in zlasti pred ustavnim in vrhovnim sodiščem imeli največ uspeha, če se bodo že tam sklicevali na pravno prakso v Strasbourgu. To morajo tako ali tako storiti, če se na to prakso želijo pozneje sklicevati pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

 Zadeve, v katerih gre na primer za oceno dokazov v kazenskem ali civilnem postopku, v Strasbourgu nimajo možnosti za uspeh. Isto velja za domnevno problematično odmero kazni v kazenskem postopku. V primerih pa, v katerih je pritožnik uspešen, Evropsko sodišče za človekove pravice odloča o odškodnini –, če je škoda dokazana. Prav tako morajo odvetniki, ki dokazujejo stroške, te dokazati posamično po vseh postavkah (itemisation).

Bolj pomembno pa je s pravnega stališča, da mora domače sodišče stvar, v kateri je prišlo do postopkovne kršitve (6. člen Konvencije), vzeti v ponovno obravnavo. V njej mora upoštevati navodila iz sodbe Evropskega sodišča. Če tega ne stori, se lahko uspešni pritožnik v Strasbourg pritoži še enkrat.

No, vse to so le pravna paberkovanja, za katera upam, da bodo koristna le kot praktična napotila. Bistvo zadeve pa je, da sploh obstaja forum (sodišče), na katerega se posameznik lahko pritoži. To je tudi praktično bistvo človekovih pravic.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentiranje je na željo avtorja onemogočeno.