Cel zlomljenemu ne verjame

Z desno roko v mavčnem koritu in v pričakovanju bližnjega dneva, ko mi bodo operativno v red spravili zdrobljene koščke moje koželjnice, skušam sam sebe prepričati, da lahko vendarle čim več stvari opravljam nemoteno. Gotovo zaradi tiste konstruktivne trme, ki nam ne pusti verjeti, da smo s čim, četudi začasno, omejeni, tipkam z levo roko (sicer sem desničar) približno z enako hitrostjo kot pred štirimi desetletji, ko so bila moja prva otroška srečanja s strojepisjem še na pisalnih strojih, ki jih v tem desetletju rojenim otrokom morda ne bo uspelo spoznati niti v muzeju. Saj res, ali kdo še pomni legendarno znamko pisalnih strojev Olympia? Takrat, torej v 70. letih prejšnjega stoletja, si verjetno še največji futuristi v najbolj drznih napovedih niso mogli predstavljati, kako daleč bodo šli računalništvo in telekomunikacije ter da bo v današnjih žepih in torbicah vsakogar od nas spremljala vsaj ena naprava. Pravzaprav najbrž več kot le ena, ker to, da ima vsak od nas (vsaj) en mobilni telefon, sploh ni več vprašljivo. Potem pa pridejo še medijski predvajalniki, navigacijske naprave, tablice, igralne konzole … Vse v enem ne gre kar tako Pri vseh napravah se pojavlja podobna težava: kje najti zlato sredino med zelo različnimi željami nas uporabnikov, ki narekujejo popolnoma nasprotujoče si izvedbe teh naprav. Vsi mi bi zelo pameten telefon s prelestnim živahno barvitim zaslonom, na katerem bi počeli vse mogoče: brali e-pošto, pregledovali novice, seveda tudi v videoobliki ali z živim prenosom kamer za spoznavanje z vremenskimi ali prometnimi razmerami, fotografirali in takoj objavljali in delili te posnetke, ne nazadnje tudi telefonirali in poslali kakšno kratko (SMS) ali večpredstavno (MMS) sporočilo … Ob tem, ko pomemben del dneva dejavno preživimo s svojimi digitalnimi spremljevalci, si seveda želimo, da vsaj od jutra do večera ti ne bi omagali in ostali zatemnjeni brez vtičnice – a koliko bi nas bilo zaradi tega pripravljeno imeti močnejši akumulator (mnogi mu menda zmotno rečejo baterija), kar bi posledično pomenilo tudi debelejšo in težjo napravo? "Menda ne bom imel/-a cegla v žepu," bi bil pričakovan pogost odziv večine uporabnikov. Telefon? Phablet? Tablica? Še en primer: gotovo se strinjamo, da večji zaslon na pametnem telefonu pride prav za marsikaj, pa ne zgolj takrat, ko nam EMŠO začne nepovratno najedati vid na blizu. Pod pritiskom uporabniških pričakovanj čim večjega zaslona na pametnih mobilnih telefonih smo tako priča vedno pogostejšim novim modelom, kjer, vsaj po velikosti, sploh ni več ostre ločnice med telefonom in tablico. Zato je tudi nastala skovanka "phablet" kot križanec telefona (phone) in tablice (tablet). Ker se tipkovnice zanesljivo poslavljajo od skoraj vseh pametnih telefonov in jih nadomeščajo na dotik občutljivi zasloni, je načrt, da bi z isto roko držali napravo in jo še upravljali, pravzaprav zelo ambiciozen. Ena roka ima kar nekaj dela s tipkanjem, zato je za oprijem naprave nujna druga roka – ali trdna podlaga, kar sicer izniči precej mobilnosti mobilnega telefona. Njegovo kraljestvo zaslon A vendarle in tudi z zlomljeno roko – večji zaslon na mobilnem telefonu je zakon. Če se že številni sociologi strinjajo, da je mobilni telefon (ali tudi phablet) najbolj osebna naprava vsakega posameznika, je zaslon, zlasti z vsemi možnostmi prilagajanja, gotovo najbolj osebni del te naprave. Uporabnikovo okno v svet in tudi njegovo ogledalo, zelo zaseben prostor, od katerega pričakujemo tudi udobje. Zato se večjem zaslonu ne bi odpovedal, čeprav z eno roko ni zelo preprosto delati z mobilnim telefonom, zlasti ne nekje na prostem. Vem, da bom podlago že našel (ali mi bo kdo pomagal), tisti, ki me te dni kličejo, pa vedo, da morajo do nadaljnjega čakati kakšnih deset sekund več, preden bom lahko sprejel klic.